Page 449 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 449
Vizualizacija geometrijskih konceptov nekoč in danes
ske objekte ter razvijajo sposobnost transformacij. Vsi navedeni cilji zahte-
vajo uporabo prostorskih zmožnosti in dobro razvite vizualne predstave.
Pri pouku geometrije lahko razvijamo zmožnost vizualizacije, če učencem
ponudimo aktivnosti, ki od njih zahtevajo, da razmišljajo o obliki, z njo mi-
selno manipulirajo ali jo preoblikujejo oz. predstavijo. Na začetku je uporaba
fizičnih objektov, skic oz. slik in drugih manipulativnih pripomočkov skorajda
nujna, saj učencem olajšajo in omogočijo razmišljanje o geometrijskih obli-
kah v različnih položajih. Bishop (1980) je ugotovil, da so tisti učenci, ki so pri
učenju geometrije uporabili različne pripomočke, v primerjavi z učenci, ki jim
je teh pripomočkov primanjkovalo, bolje opravili test prostorskih zmožnosti.
Zmožnost ponazoriti dvodimenzionalno obliko v tridimenzionalno pa tudi
obratno, tridimenzionalno obliko narisati z dvodimenzionalno sliko, je eden
izmed osrednjih ciljev vizualizacije (Van de Walle, Karp in Bay-Williams 2013).
Tudi mednarodna raziskava TIMSS (Trends in International Mathematics and
Science Study), ki meri znanje matematike in naravoslovja iz vsebin šol-
skega učnega načrta velike večine držav (75 ), med cilji za osmošolce (iz
vsebinskega področja geometrijske oblike in merjenje) navaja naslednji cilj:
»[U]čenec prepozna odnose med tridimenzionalnimi telesi in njihovimi dvo-
dimenzionalnimi predstavitvami« (Japelj Pavešić in Svetlik 2013). Sodoben
pouk geometrije torej poudarja razvijanje vizualizacije pri učencih, vendar
pa primerjava ujemanja vsebin iz preizkusov TIMSS s slovenskim učnim na-
črtom po poročanju učiteljev pokaže, da je bilo le 13 učencev deležnih
obravnave tega cilja (Japelj Pavešić in Svetlik 2016). Sklepamo lahko, da so
učenci v slovenskih osnovnih šolah le redko deležni nalog iz vizualizacije,
kar lahko potrdimo tudi s pregledom učnega načrta za matematiko (Mini-
strstvo za šolstvo in šport in Zavod Republike Slovenije za šolstvo 2011), kjer
osrednjega cilja, vizualizacije, ni.
Geometrijo v naši osnovni šoli bi lahko opredelili kot učenje o geome-
trijskih pojmih po načelu »korak za korakom«. Tu imamo v mislih predvsem
strukturo geometrijskih znanj, prilagojeno učencem osnovne šole, ki jo le-ti
pridobivajo sistematično. Učenci se najprej srečajo s konkretnimi predmeti, ki
jih opazujejo, z njimi manipulirajo in jih vizualizirajo. Na začetni stopnji uče-
nja geometrije torej izhajamo iz tridimenzionalnih objektov in postopoma
prehajamo na manjše dimenzije. Učenci z različnimi aktivnostmi in manipuli-
ranjem raznih materialov ter učnih pripomočkov spoznajo nekatere osnovne
geometrijske pojme in odnose med tridimenzionalnimi telesi ter njihovimi
dvodimenzionalnimi predstavitvami.
V tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju je pri pouku geometrije v slo-
venski osnovni šoli večji poudarek na načrtovanju likov in ustrezni izbiri ter
449
ske objekte ter razvijajo sposobnost transformacij. Vsi navedeni cilji zahte-
vajo uporabo prostorskih zmožnosti in dobro razvite vizualne predstave.
Pri pouku geometrije lahko razvijamo zmožnost vizualizacije, če učencem
ponudimo aktivnosti, ki od njih zahtevajo, da razmišljajo o obliki, z njo mi-
selno manipulirajo ali jo preoblikujejo oz. predstavijo. Na začetku je uporaba
fizičnih objektov, skic oz. slik in drugih manipulativnih pripomočkov skorajda
nujna, saj učencem olajšajo in omogočijo razmišljanje o geometrijskih obli-
kah v različnih položajih. Bishop (1980) je ugotovil, da so tisti učenci, ki so pri
učenju geometrije uporabili različne pripomočke, v primerjavi z učenci, ki jim
je teh pripomočkov primanjkovalo, bolje opravili test prostorskih zmožnosti.
Zmožnost ponazoriti dvodimenzionalno obliko v tridimenzionalno pa tudi
obratno, tridimenzionalno obliko narisati z dvodimenzionalno sliko, je eden
izmed osrednjih ciljev vizualizacije (Van de Walle, Karp in Bay-Williams 2013).
Tudi mednarodna raziskava TIMSS (Trends in International Mathematics and
Science Study), ki meri znanje matematike in naravoslovja iz vsebin šol-
skega učnega načrta velike večine držav (75 ), med cilji za osmošolce (iz
vsebinskega področja geometrijske oblike in merjenje) navaja naslednji cilj:
»[U]čenec prepozna odnose med tridimenzionalnimi telesi in njihovimi dvo-
dimenzionalnimi predstavitvami« (Japelj Pavešić in Svetlik 2013). Sodoben
pouk geometrije torej poudarja razvijanje vizualizacije pri učencih, vendar
pa primerjava ujemanja vsebin iz preizkusov TIMSS s slovenskim učnim na-
črtom po poročanju učiteljev pokaže, da je bilo le 13 učencev deležnih
obravnave tega cilja (Japelj Pavešić in Svetlik 2016). Sklepamo lahko, da so
učenci v slovenskih osnovnih šolah le redko deležni nalog iz vizualizacije,
kar lahko potrdimo tudi s pregledom učnega načrta za matematiko (Mini-
strstvo za šolstvo in šport in Zavod Republike Slovenije za šolstvo 2011), kjer
osrednjega cilja, vizualizacije, ni.
Geometrijo v naši osnovni šoli bi lahko opredelili kot učenje o geome-
trijskih pojmih po načelu »korak za korakom«. Tu imamo v mislih predvsem
strukturo geometrijskih znanj, prilagojeno učencem osnovne šole, ki jo le-ti
pridobivajo sistematično. Učenci se najprej srečajo s konkretnimi predmeti, ki
jih opazujejo, z njimi manipulirajo in jih vizualizirajo. Na začetni stopnji uče-
nja geometrije torej izhajamo iz tridimenzionalnih objektov in postopoma
prehajamo na manjše dimenzije. Učenci z različnimi aktivnostmi in manipuli-
ranjem raznih materialov ter učnih pripomočkov spoznajo nekatere osnovne
geometrijske pojme in odnose med tridimenzionalnimi telesi ter njihovimi
dvodimenzionalnimi predstavitvami.
V tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju je pri pouku geometrije v slo-
venski osnovni šoli večji poudarek na načrtovanju likov in ustrezni izbiri ter
449
