Page 452 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 452
ela Hudovernik
tnik, zato se osredotočijo na njegove lastnosti (stranici sta paroma vzpore-
dni, vsi štirje koti so pravi). Učencem lahko ponudimo take dejavnosti, da s
pomočjo dinamičnega programa oblikujejo pravokotnik, ki bo vedno pravo-
kotnik, ne glede na to, kako »vlečemo« njegove elemente. S tovrstnimi dejav-
nostmi se učenci osredotočijo na lastnosti pravokotnika in na odnose med
temi lastnostmi. Učenci 7. razreda, kjer je geometrija že zelo abstraktna, spo-
znajo lastnosti geometrijskih transformacij, kot so zrcaljenje, premik in vrtež.
V dinamičnem geometrijskem okolju so zmožni razviti in poglobiti tudi razu-
mevanje transformacij (Clements idr. 2008). Juli K. Dixon (1997 v Clements idr.
2008) je namreč pokazala, da so učenci, ki so pri učenju uporabljali program
za dinamično geometrijo (npr. The Geometer’s Sketchpad), bolje reševali na-
loge iz zrcaljenja in vrtežev kot tisti, ki so pri učenju manipulirali s konkre-
tnimi pripomočki. Ravno zaradi dinamičnosti lahko ti programi vplivajo na
razumevanje geometrijskih transformacij (Glass 2001).
Kot smo že omenili, je uporaba dinamične geometrije pri pouku matema-
tike v največji meri odvisna od učitelja. Učitelj mora dinamični program naj-
prej dobro obvladati, potem pa tudi razmisliti, katera orodja ponuditi učen-
cem ter kako ta orodja najbolje uporabiti, da bo lahko zagotovil razumevanje
geometrijskih konceptov. Izkazalo se je namreč, da zgolj vključevanje raču-
nalnikov pri pouku geometrije brez učiteljevega vodenja ni učinkovito (Cle-
ments in Meredith 1993). Programi za dinamično geometrijo sami po sebi ne
omogočajo učenja. V računalniško podprtem učnem okolju je vloga učite-
lja kot moderatorja bistvenega pomena (Yelland 2003 v Clements idr. 2008).
Učitelj mora izbrati učni pristop, ki učencem zagotavlja razumevanje geome-
trijskih vsebin, kar pa je mogoče le, če učence vodi in predvideva, kakšno po-
moč potrebujejo, in sicer v obliki namigov, nagovarjanja, spraševanja, mode-
liranja itn., in ne v obliki razlage geometrijskih pojmov in navajanja definicij
(Hannafin, Burruss in Little 2001).
Veliko učiteljev pri pouku matematike uporablja sodobno tehnologijo,
vendar jo večina uporablja za ponavljanje in vajo (Manoucherhri 1999), kar
pa nujno ne omogoča razumevanja geometrijskih pojmov. Uporaba računal-
niške tehnologije pri pouku geometrije je smiselna, ko je omogočeno odprto
učno okolje, osredotočeno na učenca (Hannafin, Burruss in Little 2001), kjer
učenci uporabljajo sodobno tehnologijo za raziskovanje matematičnih dej-
stev in konceptov, za pridobivanje osnovnih spretnosti, za iskanje informacij
itn. (Mullis idr. 2020). Vendar je uporaba računalnikov pri pouku matematike
v Sloveniji med šibkejšimi glede na druge države (Japelj Pavešić in Svetlik
2016). Učiteljev odnos oz. stališče do tehnologije in njene rabe pri pouku po-
membno vpliva na njeno integracijo v učenje in poučevanje (Atkins in Vasu
452
tnik, zato se osredotočijo na njegove lastnosti (stranici sta paroma vzpore-
dni, vsi štirje koti so pravi). Učencem lahko ponudimo take dejavnosti, da s
pomočjo dinamičnega programa oblikujejo pravokotnik, ki bo vedno pravo-
kotnik, ne glede na to, kako »vlečemo« njegove elemente. S tovrstnimi dejav-
nostmi se učenci osredotočijo na lastnosti pravokotnika in na odnose med
temi lastnostmi. Učenci 7. razreda, kjer je geometrija že zelo abstraktna, spo-
znajo lastnosti geometrijskih transformacij, kot so zrcaljenje, premik in vrtež.
V dinamičnem geometrijskem okolju so zmožni razviti in poglobiti tudi razu-
mevanje transformacij (Clements idr. 2008). Juli K. Dixon (1997 v Clements idr.
2008) je namreč pokazala, da so učenci, ki so pri učenju uporabljali program
za dinamično geometrijo (npr. The Geometer’s Sketchpad), bolje reševali na-
loge iz zrcaljenja in vrtežev kot tisti, ki so pri učenju manipulirali s konkre-
tnimi pripomočki. Ravno zaradi dinamičnosti lahko ti programi vplivajo na
razumevanje geometrijskih transformacij (Glass 2001).
Kot smo že omenili, je uporaba dinamične geometrije pri pouku matema-
tike v največji meri odvisna od učitelja. Učitelj mora dinamični program naj-
prej dobro obvladati, potem pa tudi razmisliti, katera orodja ponuditi učen-
cem ter kako ta orodja najbolje uporabiti, da bo lahko zagotovil razumevanje
geometrijskih konceptov. Izkazalo se je namreč, da zgolj vključevanje raču-
nalnikov pri pouku geometrije brez učiteljevega vodenja ni učinkovito (Cle-
ments in Meredith 1993). Programi za dinamično geometrijo sami po sebi ne
omogočajo učenja. V računalniško podprtem učnem okolju je vloga učite-
lja kot moderatorja bistvenega pomena (Yelland 2003 v Clements idr. 2008).
Učitelj mora izbrati učni pristop, ki učencem zagotavlja razumevanje geome-
trijskih vsebin, kar pa je mogoče le, če učence vodi in predvideva, kakšno po-
moč potrebujejo, in sicer v obliki namigov, nagovarjanja, spraševanja, mode-
liranja itn., in ne v obliki razlage geometrijskih pojmov in navajanja definicij
(Hannafin, Burruss in Little 2001).
Veliko učiteljev pri pouku matematike uporablja sodobno tehnologijo,
vendar jo večina uporablja za ponavljanje in vajo (Manoucherhri 1999), kar
pa nujno ne omogoča razumevanja geometrijskih pojmov. Uporaba računal-
niške tehnologije pri pouku geometrije je smiselna, ko je omogočeno odprto
učno okolje, osredotočeno na učenca (Hannafin, Burruss in Little 2001), kjer
učenci uporabljajo sodobno tehnologijo za raziskovanje matematičnih dej-
stev in konceptov, za pridobivanje osnovnih spretnosti, za iskanje informacij
itn. (Mullis idr. 2020). Vendar je uporaba računalnikov pri pouku matematike
v Sloveniji med šibkejšimi glede na druge države (Japelj Pavešić in Svetlik
2016). Učiteljev odnos oz. stališče do tehnologije in njene rabe pri pouku po-
membno vpliva na njeno integracijo v učenje in poučevanje (Atkins in Vasu
452
