Page 563 - Istenič Andreja, Gačnik Mateja, Horvat Barbara, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Kiswarday Vanja Riccarda, Lebeničnik Maja, Mezgec Maja, Volk Marina. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje med preteklostjo in prihodnostjo. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 563
Zadovoljevanje potrebe po avtonomiji pri učencih osnovne šole
Vprašalniku težav v šoli ocenjevali hipotetične situacije. V raziskavi Candice
Stefanou idr. (2004), kjer so prav tako raziskovali korelacijo med stopnjo spod-
bujanja avtonomije in uporabo različnih strategij spodbujanja avtonomije, so
do rezultatov, ki nasprotujejo našim, prišli z opazovanjem poučevanja uči-
teljev. Na tak način so objektivneje ocenili, katere in v kolikšni meri naštete
strategije učitelj vključuje v prakso (glej preglednico 1). Učitelji so v anketnem
vprašalniku subjektivno ocenili, koliko uporabljajo prej omenjene strategije;
pri tem je lahko prišlo do nerazumevanja opredelitve določene strategije v
smislu, kaj ta točno predstavlja, ali do dajanja socialno zaželenih odgovorov.
Omejitve raziskave
Glavno pomanjkljivost raziskave vidimo v majhnosti in nereprezentativno-
sti raziskovalnega vzorca, zaradi česar se določene razlike med skupinami
morda niso izkazale kot statistično pomembne. Naslednja pomembna po-
manjkljivost je povezana z uporabljenimi pripomočki. Vprašalnik težav v šoli
v slovenščino ni bil preveden z dvojnim prevodom. Poleg tega je zaneslji-
vost treh od štirih dimenzij vprašalnika na našem vzorcu pokazala koeficient
zanesljivosti, ki je nižji od priporočenega. Za naše potrebe smo na novo obli-
kovali vprašalnik o strategijah podiranja avtonomije, ta pa pred uporabo ni
bil psihometrično preverjen. Pri vprašalniku je vsak učitelj subjektivno ocenil
različne postavke, ki naj bi odražale, koliko sam spodbuja avtonomijo. Za na-
daljnje raziskave spodbujanja avtonomije bi bilo ustrezno preveriti še vred-
notenje učencev: kako oni ocenjujejo, v kolikšni meri in s katerimi strategi-
jami učitelj spodbuja avtonomijo. S tem bi verjetno dobili relevantejše rezul-
tate glede spodbujanja avtonomije v šoli.
Zaključek
Spodbujanje avtonomije v šoli predstavlja premik v pozitivno smer, saj z av-
tonomijo dosežemo večje zadovoljstvo in notranjo motivacijo učencev, zato
bi morali stremeti k čim večjemu zadovoljevanju te temeljne psihološke po-
trebe. Učenci bi imeli na ta način večjo možnost aktivnega sodelovanja in
ustvarjanja pri pouku; to bi lahko učitelji učencem zagotavljali s strategijami
za podporo avtonomije, naštetimi v teoretičnem delu. Kot kažejo rezultatih
številnih raziskav (Reeve in Jang 2006; Niemiec in Ryan 2009; Jang, Reeve
in Deci 2010), se spodbujanje avtonomije izkaže kot pozitivno za učence ne
samo v osnovni šoli, temveč tudi pozneje, tako na fakulteti kot na delovnem
mestu, zato bi se morali zavedati pomembnosti te psihološke potrebe in jo v
čim večji meri zadovoljevati poleg ostalih dveh – potrebe po povezanosti in
potrebe po kompetentnosti.
563
Vprašalniku težav v šoli ocenjevali hipotetične situacije. V raziskavi Candice
Stefanou idr. (2004), kjer so prav tako raziskovali korelacijo med stopnjo spod-
bujanja avtonomije in uporabo različnih strategij spodbujanja avtonomije, so
do rezultatov, ki nasprotujejo našim, prišli z opazovanjem poučevanja uči-
teljev. Na tak način so objektivneje ocenili, katere in v kolikšni meri naštete
strategije učitelj vključuje v prakso (glej preglednico 1). Učitelji so v anketnem
vprašalniku subjektivno ocenili, koliko uporabljajo prej omenjene strategije;
pri tem je lahko prišlo do nerazumevanja opredelitve določene strategije v
smislu, kaj ta točno predstavlja, ali do dajanja socialno zaželenih odgovorov.
Omejitve raziskave
Glavno pomanjkljivost raziskave vidimo v majhnosti in nereprezentativno-
sti raziskovalnega vzorca, zaradi česar se določene razlike med skupinami
morda niso izkazale kot statistično pomembne. Naslednja pomembna po-
manjkljivost je povezana z uporabljenimi pripomočki. Vprašalnik težav v šoli
v slovenščino ni bil preveden z dvojnim prevodom. Poleg tega je zaneslji-
vost treh od štirih dimenzij vprašalnika na našem vzorcu pokazala koeficient
zanesljivosti, ki je nižji od priporočenega. Za naše potrebe smo na novo obli-
kovali vprašalnik o strategijah podiranja avtonomije, ta pa pred uporabo ni
bil psihometrično preverjen. Pri vprašalniku je vsak učitelj subjektivno ocenil
različne postavke, ki naj bi odražale, koliko sam spodbuja avtonomijo. Za na-
daljnje raziskave spodbujanja avtonomije bi bilo ustrezno preveriti še vred-
notenje učencev: kako oni ocenjujejo, v kolikšni meri in s katerimi strategi-
jami učitelj spodbuja avtonomijo. S tem bi verjetno dobili relevantejše rezul-
tate glede spodbujanja avtonomije v šoli.
Zaključek
Spodbujanje avtonomije v šoli predstavlja premik v pozitivno smer, saj z av-
tonomijo dosežemo večje zadovoljstvo in notranjo motivacijo učencev, zato
bi morali stremeti k čim večjemu zadovoljevanju te temeljne psihološke po-
trebe. Učenci bi imeli na ta način večjo možnost aktivnega sodelovanja in
ustvarjanja pri pouku; to bi lahko učitelji učencem zagotavljali s strategijami
za podporo avtonomije, naštetimi v teoretičnem delu. Kot kažejo rezultatih
številnih raziskav (Reeve in Jang 2006; Niemiec in Ryan 2009; Jang, Reeve
in Deci 2010), se spodbujanje avtonomije izkaže kot pozitivno za učence ne
samo v osnovni šoli, temveč tudi pozneje, tako na fakulteti kot na delovnem
mestu, zato bi se morali zavedati pomembnosti te psihološke potrebe in jo v
čim večji meri zadovoljevati poleg ostalih dveh – potrebe po povezanosti in
potrebe po kompetentnosti.
563
