Page 32 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 32

psiholog v dilemi: etične vsebine in etična zavest v praksi

                 Osnovne etiške paradigme in moralne teorije
            V etiki poznamo tri etiške paradigme, tj. »pojmovna, teorijska in meto-
            dološka jedra, ki so skupna vsem članom« posamezne etiške skupnos-
            ti (Ule, 1998, str. 187), in sicer konsekvencializem, etiko pravil in etiko
            vrlin. Vanje lahko uvrstimo veliko večino posameznih etiških teorij.


                 Konsekvencializem
            Osnovna poteza vseh konsekvencialističnih teorij je zamisel, da moralno
            štejejo predvsem posledice dejanj, od koder izvira tudi ime. V konsekven-
            cializmu so torej merilo moralnosti posledice dejanj: če so te zaželene, bo
            zaželeno tudi delovanje, ki jih povzroča. Iz takšne opredelitve je izključe-
            no nekaj, kar sicer pogosto upoštevamo pri presoji moralnosti delovanja:
            namen vršilca. Konsekvencializem je tako izrazito praktično orientira-
            na paradigma, ki hkrati vršilcem zapoveduje seznanjenost s posledicami
            ravnanja, saj jih dobronamernost in nevednost glede rezultatov vedênja
            ne opravičujeta.


                 Utilitarizem
            Med konsekvencialističnimi teorijami je najvplivnejši utilitarizem. V
            Veliki Britaniji v 19. stoletju sta ga razvila Jeremy Bentham in John S.
            Mill, temelji pa na starejših epikurejskih helenističnih tradicijah, ki so za-
            govarjale ugodje kot smoter moralnega delovanja. Osnovno načelo moral-
            nosti v utilitarizmu se glasi: največ sreče za največje število posamezni-
            kov, pri čemer je kot »sreča« mišljeno predvsem »ugodje«. Seveda niso vsa
            ugodja iste vrste, zato utilitarizem dodaja še drugo načelo, ki pravi, da je
            med dvema konkurenčnima vrstama ugodja pomembnejše tisto, ki bi mu
            večina tistih, ki so seznanjeni z obema, dala odločilno prednost (prim.
            Mill (2003, str. 16–18)).
                 Utilitarizem torej narekuje ravnanje, ki prinese čim več sreče za čim
            večje število posameznikov, kar pomeni, da, recimo, ni moralno dovo-
            ljeno gurmansko uživanje mesa, saj sreča, ki spremlja človeški občutek
            ugodja v gastronomiji, ne odtehta surovega trpljenja in/ali izgube življe-
            nja milijard živali, ki letno umrejo v ta namen (prim. The Kill Counter (b.
            l.)). Kot lahko vidimo iz te moralne sodbe, utilitarizem v moralni »račun«
            vključuje tudi živali, saj zanj ni pomembno, kdo trpi, pač pa le, da dejanje
            rezultira v čim več sreče oz. v čim manj trpljenja. To pomeni, da utilitari-
            stične sodbe temeljijo na enakosti moralnih trpnikov.


            30
   27   28   29   30   31   32   33   34   35   36   37