Page 35 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

I.1 ∙ osnove etike in moralne refleksije

Kontraktualizem
Kot nakazuje že ime, ta teorija izvor moralnosti postavlja v pogodbo (lat.
contractus) oz. dogovor. Osnovno merilo moralnosti v kontraktualizmu je
skladnost ravnanja s pravili, ki so bila skupno dogovorjena.
Kontraktualizem temelji na teoriji družbene pogodbe, ki sta jo za-
govarjala omenjeni Hobbes in Jean-Jacques Rousseau (2017). Ta pravi, da
družbeni red in z njim tudi institucija moralnosti nastane z dogovorom,
ki ga posamezniki sklenejo, da preidejo iz t. i. »naravnega stanja« (v kate-
rem vlada popolna osebna svoboda, z njo pa tudi nekaznovanost nasilnih
dejanj, saj (še) ne obstaja nobena moralna institucija, ki bi tovrstno rav-
nanje sankcionirala) v »civilno« ali »družbeno« stanje (v katerem se posa-
mezniki odpovejo svoji totalni naravni svobodi v korist družbenih insti-
tucij, ki poslej zagotavljajo stabilnost skupnosti).
Ideja, da moralna pravila vzpostavi dogovor med člani skupnosti, je
vsaj implicitno prisotna v čedalje popularnejši instituciji etiških kodek-
sov. Ti predstavljajo stanovski dogovor glede osnovnih poklicnih vre-
dnot in pravil vedênja, h kateremu pristopijo posamezniki, kadar zaklju-
čijo šolanje oz. stopijo na samostojno profesionalno pot (ali če se vpišejo
v določeno institucijo, recimo društvo ali šolo). Etiški kodeksi lahko sicer
pomembno prispevajo k zavesti o moralnih dimenzijah poklicnega in pro-
fesionalnega ravnanja.
Med glavnimi teoretskimi kritikami kontraktualizma je problem za-
čaranega kroga: dogovori namreč (ne)moralnost predpostavljajo že vnap-
rej, ne pa, da jo vzpostavljajo – dogovor, da je kraja nemoralna, je lahko
sklenjen le, če že vnaprej obstaja strinjanje glede problematičnosti tega
dejanja; če tega ne bi bilo, dogovora sploh ne bi moglo biti, saj ga ne bi ime-
li okoli česa skleniti.
Podobno težavo za kontraktualizem predstavlja tudi dejstvo, da ima-
mo lahko očitno moralno sporne dogovore, kar pa ne bi bilo možno, če
bi bila moralnost res posledica pogodbe, saj bi moral biti v tem primeru
pač vsak dogovor eo ipso moralen. Zamisel, da moralnost inavgurira kon-
trakt, je v resnici lahko precej nevarna, saj lahko krivično sklenjeni dogo-
vori dajejo lažen vtis moralnosti.
V povezavi s tem lahko razumemo tudi pomislek glede nevarnos-
ti kodeksov etike, ki lahko zmanjšujejo avtonomnost moralne refleksije,
saj dajejo občutek, da posameznikom ni treba razmišljati o kočljivih mo-
ralnih zagatah, pač pa je dovolj že, če slepo sledijo zapisanim pravilom.
Klampfer (2010) tako opozarja, da se naporno in zagatno moralno presojo

33