Page 493 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

III.4 ∙ etične vsebine na področju samomorilnega vedenja

Za strokovnjake, ki delajo na delovnih mestih za urgentne primere
ali paliativno oskrbo, se etično občutljive situacije nanašajo tudi na koli-
zijo načel avtonomije in samoodločanja klientov ter njihove želje po tem,
da se jih ne oživlja (torej načela škodovanja).

Primeri iz prakse

Primer 1: Razredničarka enega izmed zaključnih razredov osnov-
ne šole pri učenki v zadnjem času opaža spremembe v njenem
vedenju. Učenka je prej redno sledila učiteljičini razlagi in skrb-
no zapisovala učno snov, zadnje tedne pa je med učnimi urami
pogosto zamišljena. Med odmori je največkrat sama, redko go-
vori s sošolci in sošolkami, nekoliko je upadel tudi njen učni us-
peh. Razredničarko je zaradi tega pričelo skrbeti, zato jo je po
eni izmed učnih ur povabila na pogovor in jo povprašala, kaj se
dogaja. Učenka se ji je sčasoma odprla in ji zaupala o težavah, s
katerimi se sooča. Zaupala ji je tudi, da je zadnje tedne, zaradi
težav in stiske, v kateri se je znašla, začela resno razmišljati o
samomoru. Razredničarka je to povedala šolski psihologinji, ki
je bila v dvomih, kako ukrepati. Še posebej je bil dvom prisoten
zato, ker sama ni govorila z učenko (in zato ni imela možnos-
ti predložiti informiranega soglasja ali pojasniti načinov dela),
hkrati pa je ocena samomorilne ogroženosti temeljila na razre-
dničarki, ki pa ni strokovnjakinja na tem področju. Informacijo
je torej psihologinja pridobila s strani tretje osebe.

Kaj storiti z informacijo, da mladostnik razmišlja o samomoru, je
eno najpogostejših vprašanj, ki jih izražajo svetovalni delavci pri konzul-
tacijah ali superviziji svojega dela. Želijo konkretne informacije, kako je v
takšnem primeru najpriporočljiveje postopati, s kom in katere informaci-
je naj (še) delijo ter v kolikšnem obsegu.
Informacijo o samomorilni ogroženosti je treba deliti s starši oz.
skrbniki. Vendar bi bil pri tej učenki (če seveda ne bi šlo za hudo akutno
ogroženost, kjer moramo ukrepati takoj) pomemben pogovor o tem, da
takšnih informacij ne moremo zadržati zase. Hkrati s skupnim načrto-
vanjem naslednjih korakov in pridobivanjem učenkinega soglasja za de-
ljenje informacij o njeni stiski skrbimo za spoštovanje njene avtonomi-
je ter ji skušamo v največji možni meri zagotoviti možnost odločanja o
njej sami in njeni obravnavi. S tem sledimo členu 1.2. Kodeksa (Društvo

491