Page 144 - Homo senescens II: izbrane teme

Ana Vogrinčič Čepič

Povprečna starost mojih 11 sogovornic je bila 65,3 leta, najstarejša je imela 81
let, najmlajša pa 62. V nadaljevanju bom poskusila povzeti vse tisto, kar je v
njihovem občutenju branja izstopilo kot skupno, in iz tega izvajala nadaljnjo
analizo.
Prepoznavno ponavljajoča se tema je gotovo razkošje časa, zaradi česar
lahko »moje« bralke berejo več kot kdaj prej in z manj slabe vesti, in to ne
glede na to, da so bili pri večini njihovi poklici tako ali drugače povezani z
branjem. Odvezanost od neposrednih delovnih obveznosti in – razen v dveh
primerih – tudi od dnevne skrbi za družinske člane omogoča veliko inten-
zivnejše druženje s knjigami. Kljub temu iz navade – iz časov, ko si niso mo-
gle ali dovolile privoščiti miru s knjigo – vse po vrsti in ne glede na količino
dnevnega branja največkrat še vedno berejo zvečer (ali vsaj tudi zvečer), pred
spanjem, kot da je to tisto edino ustrezno branje. Ta ritual je del priprave na
spanje in predstavlja pravo nujo. Tudi to, da berejo leže, je praviloma rezervi-
rano za čas pred spanjem. Dnevni podaljšek s knjigo v postelji je sprejemljiv
le izjemoma, denimo ob deževnem vikendu, ki daje odvezo, sicer pa ne. Mar-
sikateri sogovornici se še vedno zdi, da si morajo poležavanje s knjigo nekako
»zaslužiti«.
Otem,kako zelo jelahko to občutenjepogojeno z družbenimi pričakovanji
in normami, sogovornice med pogovorom sicer niso razmišljale, a Helen Tay-
lor, ki je več let raziskovala žensko branje leposlovja, ugotavlja, da je »branje
zvečer oz. pred spanjem prepoznavno utemeljeno s tem, da je to čas odveza-
nosti od dnevnih obveznosti in opravil« (Taylor 2019, 21), kot da je vse ostalo
nekakšna transgresija spodobnosti, krivdo ali slabo vest vzbujajoča praksa,
ki jo je bolje zatreti ne glede na spremembo življenjskih okoliščin oz. ritma.
Če mlajše sogovornice svoje bralne navade neposredno vežejo na omejene
možnosti, ki jih dopuščajo njihovi urniki, starejše, kljub temu, da deklarirano
uživajo v večjem razkošju časa, de facto še vedno živijo dediščino preteklih
omejitev.
Bolj kot v bralnih ritualih se nekakšna sproščenost tretjega življenjskega
obdobja kaže v večji svobodi pri izboru čtiva in manjši obremenjenosti s tem,
kajjetrebabrati in kdajsesmenadknjigo tudi obupati.Gospeimajo formiran
okus in lažje kot prej sledijo svojim preferencam. Večinoma berejo leposlovje
vseh vrst, med priljubljenimi žanri so kriminalke, pred spanjem imajo rade
poezijo in pogosto se vračajo k že prebranim knjigam, neredko tudi tistim iz
otroštva, celo k pravljicam. Mnoge sogovornice so v svojih pripovedovanjih
omenjale naslove iz otroštva in opisovale zgodnje izkušnje doživljanja knjig.
Kot ugotavlja Helen Taylor, od vseh bralnih obdobij v naših življenjih tisto v
otroštvuveljazanajintenzivnejše.Kasnejetepodobeiz zgodbredko tako po-

144