Page 145 - Homo senescens II: izbrane teme

Bralni pogovori s starejšimi kot oblika učenja, pripovedovanja in povezovanja

srkajo, ne zdijo se več tako prepričljive in težko povsem pozabiš na svet okoli
sebe (Taylor 2019, 55). Ampak ne glede na to se je pokazalo, da so moje so-
govornice zelo intenzivne bralke tudi v zrelih letih. Njihov odnos do knjig se
med drugim kaže v načinu, kako z njimi fizično ravnajo in jih celo naslavljajo
kot častitljive sopotnice.
Morda je najizrazitejša skupna poteza mojih intervjuvank to, da se »na
polno« identificirajo kot bralke in da branje prepoznavajo kot svojo »do-
meno«, kot nekaj, o čemer rade in z veseljem govorijo ter za kar se tudi čutijo
kompetentne. V primerjavi z mlajšimi bralkami so nastopale veliko suvere-
neje,izkazovaleizrazitohvaležnostdoknjigindajalevtis,dajetapogovorne-
kakšen osebni hommage knjigam, da jim s tem posvečajo zasluženo pozor-
nost, ker da sicer nimajo veliko priložnosti o tem govoriti. Ko sem jih vprašala,
kaj jih je spodbudilo k sodelovanju v pogovoru, so mi tako rekoč enoznačno
povedale, da so se razveselile možnosti, da bi lahko govorile o enem svojih
najljubših početij, in dejstva, da to, kako berejo, sploh koga zanima, prišle pa
so tudi iz radovednosti, da vidijo, o čem se bomo pravzaprav pogovarjale.
Naši pogovori so hitro postali osebni – pri govoru o nekogaršnjem branju,
sploh če govorimo o branju za užitek, se temu skoraj ni mogoče izogniti. Pri
mojih starejših bralkah je bil delež tega, koliko so bile pripravljene skozi ana-
lizo lastnega branja povedati o svojih osebnih življenjih, še izrazitejši kot pri
ostalih sogovornikih. Dejstvo, da devet od 11 sogovornic živi samih, pri tem
morda ni nepomembno.
Zdi se, da obstaja povezava med bralno samopodobo mojih sogovornic,
njihovo artikulirano samorefleksijo in zdravo samozavestjo ter njihovo druž-
beno umeščenostjo in izobrazbeno-poklicno profiliranostjo. Vse bi lahko na
široko uvrstili v srednji razred, razen dveh imajo vse visoko izobrazbo in ve-
čina, osem od 11, jih je delala v poklicih, ki zadevajo branje ali pisanje; bile so
bodisi novinarke, učiteljice, prevajalke, knjigarke ali knjižničarke. Od nekdaj
so rade in veliko brale, dostop do knjig nikoli ni bil problem, če ne drugače,
zaradi knjižnic. Že to, da je do njih prišlo moje vabilo, nekaj pove o njihovi
kulturni informiranosti in komunikacijski omreženosti; dejstvo, da so se od-
zvale nanj, pa tudi o lastnem angažmaju in motivaciji. Šest jih je tudi aktivnih
prostovoljk, in sicer pri dejavnostih, ki večinoma ponovno zadevajo branje.
Kljub namenoma vključujočemu vabilu sem torej »uspela« pritegniti le ozek
profil ljudi, kot da imajo knjige neko strahospoštljivo avro in se marsikdo niti
o lastnem zasebnem branju ne čuti poklicanega razpravljati. Kako to preseči,
je izziv, ki ga ni lahko nasloviti in se mu bomo v tem prispevku še posvetili.
Prepoznavno skupna je mojim bralkam tudi tradicionalna vloga žensk kot
bralnih iniciatork in vzdrževalk bralne kulture – doma, v šolah in knjižnicah. V

145