Page 148 - Homo senescens II: izbrane teme

Ana Vogrinčič Čepič

učenja.⁷ Kar se v takem pogovornem intervjuju v resnici zgodi, namreč ni da-
leč od narativizacije vsakdanjega življenja, ta pa ima potencial tudi za inte-
rakcije, ki presegajo pogovor običajne bralne skupine.⁸ V bralnih skupinah je
za razliko od opisanih bralnih pogovorov vsaj praviloma vendarle izrazito v
ospredju literatura, v središču so delo, junaki in avtor, gre torej za govor o neki
knjigi. Tako zastavljena komunikacija vselej nujno privilegira tistega, ki je be-
sedilo prebral, in je hitro omejujoča, predvsem pa so tisti, ki o besedilu ali pi-
sateljici vedo več, v prednosti, medtem ko imajo v nasprotnem primeru lahko
občutke manjvrednosti. Drugače je pogovor o branju zastavljen veliko bolj
povezovalno in vključujoče. Če namesto besedila izpostavimo samo bralno
izkušnjo, naredimo temo debate odprto in dostopno, saj je to nekaj, o če-
mer lahko vsak kaj pove. Vsak ima namreč vsaj neko bralno izkušnjo, četudi
se morda niti nima zares za bralca, je nazadnje bral v osnovni šoli ali pa bere
samo na dopustu. Jasno je, da v debati o branju literatura slej ko prej postane
del razprave, ampak ključna razlika je v izhodišču in poudarku. Ni vseeno, če z
obravnavo besedila začnemo alipačenas do njepripeljepogovor,kivosnovi
izhaja iz izkušnje branja – česar koli že in kadar koli že –, ki jo lahko delimo,
primerjamo, analiziramo, ne glede na to, kaj nam je všeč, koliko beremo in
ali smo profesionalni ali zgolj ljubiteljski bralci. In to vzpostavi skupno polje
razprave. Kot rečeno, vsak je neizogibno vsaj neke vrste bralec, v najslabšem
primeru – še-ne-bralec.
A zato, da lahko govorimo o branju samem po sebi, ga moramo »zagra-
biti« v njegovi heterogeni kompleksnosti – to pomeni, da ga ne obravna-
vamo zgolj kot miselnega akta dešifriranja pomenov, pač pa tudi kot fizično-
materialno dejavnost, kot telesno prakso in, kar je še posebej pomembno,
kot emocionalno doživetje. V tem smislu izhajamo iz premis utelešene ko-
gnicije (McLaughlin 2015; Rowlands 2010; Sadoski 2018; Wilson 2002) in se
naslanjamo na izsledke empiričnih literarnih raziskav (Kuzmičová 2016; Mi-
all 2006; Schilhab in Walker 2020). Ko branje enkrat odpremo za vse te vidike,
močno razširimo njegov diskutabilni potencial in branje hitro postane nekaj,
o čemer je mogoče na dolgo in široko razpravljati. Pri tem je – še bolj kot pri
pogovorih o knjigah – pomemben osebni pristop. To pomeni, da četudi sem
v vlogi spraševalke, tudi sama delim svoja bralna izkustva in bralne navade,

⁷ Več o tem v nadaljevanju.
⁸ Teh je v Sloveniji sicer veliko – formalnih in neformalnih; institucionalnih in neinstitucional-
nih. Skupne številke ne pozna nihče, saj še niso bile sistematično popisane, ampak že v Mestni
knjižnici Ljubljana (MKL) je, sodeč po navedbah s spletne strani, kar 15 bralnih skupin, ki so vse
primerne tudi za starejše (Mestna knjižnica Ljubljana b.l.). Organizirajo pa jih seveda tudi druge
knjižnice in številna druga društva in zavodi, veliko je tudi takih čisto prijateljskih. Med seboj se
lahko zelo razlikujejo, zato bi bila pregledna raziskava tovrstnih dejavnosti nadvse dobrodošla.
148