Page 146 - Homo senescens II: izbrane teme

Ana Vogrinčič Čepič

družini so običajno ženske tiste, ki posredujejo knjige naprej – sestram, hče-
ram, nečakinjam, vnukinjam – in tako ustvarjajo nekakšno medgeneracijsko
bralno skupnost (Taylor 2019, 58). Seveda so vse te ženske brale tudi sino-
vom, ampak zdi se, da se bralna naveza v kasnejših letih pogosteje ohrani
po ženski liniji ali pa je ta vsaj opaznejša, ker ženske branju kot temi pogo-
vora posvečajo več pozornosti in se preprosto o tem pogosteje pogovarjajo,
kar je logična posledica prej omenjenih družbenih determinant. Jasen indi-
kator tega stanja je tudi prevlada žensk v bralnih klubih oz. društvih. Po mne-
nju znamenitega literarnega kritika in zgodovinarja Johna Sutherlanda (2014,
259) je prav konverzacija v bralnih klubih prerodila način, kako govorimo o li-
teraturi: »Bralne skupine ohranjajo branje živo in užitkarsko in brez tega bi
literatura izumrla.«
A vse našteto, kar ustvarja vtis, da branje bolj pritiče ženskam, je v veliki
meri simptom tradicionalne delitve spolnih vlog oz. posledica pozicionira-
nosti žensk v družbi, v kateri se deklice še vedno pogosto vzgaja v duhu mir-
nih in ubogljivih otrok ter usmerja v tiho igro v notranjosti hiš, medtem ko
se fante spodbuja, da energijo sprostijo zunaj ali počnejo nekaj praktičnega.
Zgodovina branja nam tudi s pomočjo bralnih portretov vse od 18. stole-
tja naprej jasno sporoča, da je prostočasno branje za užitek močna domena
žensk, ki so bile tako lahko varno spravljene za stenami svojih domov, pri-
ročno blizu gospodinjskim opravilom in po potrebi na razpolago možu ter
otrokom. Vse našteto branje še danes postavlja za enega ženskam najrazpo-
ložljivejših hobijev,in to nesamo zato,kerjeenostavno in kerso knjigezlahka
dostopne, če ne drugače, preko knjižnic.
Po drugi strani portreti moških bralcev historično praviloma upodabljajo
dejavne akterje: klerike, učenjake, svetnike, ali pa vsaj očete, ki otrokom be-
rejo Sveto pismo (Fischer 2004; Bollmann in Fowler 2016; Manguel 1997; Pear-
son 2005; Vogrinčič Čepič 2008). Res je, da se rigidna vzgojna določila rahljajo
in stereotipni spolni kalupi mehčajo, ampak drobencljaje in nikakor ne pre-
močrtno, zadnje čase pa morda svet tozadevno celo nazaduje. In dejstvo je,
da je lahko tak sociološko in zgodovinsko povsem razložljiv stereotip – da
branje, sploh pa pogovor o branju, pritiče ženskam – škodljiv, saj lahko komu
resno oteži pot do branja. Ne zato, ker ne bi mogel do knjig, pač pa, ker se
s podobo bralca sploh ne bi povezal in v literaturi nikoli ne bi iskal lastnega
užitka.⁵

⁵Nevarni so tudi stereotipi drugih vrst, npr. da branje pripada tistim, ki imajo veliko časa, ali da
je to za pridne učenjake in samotarje. Ko sem izvajala fokusne skupine z osnovnošolci, so ti
priznali, da imajo »knjižne molje« nekateri avtomatično za »piflarje« (gl. Vogrinčič Čepič 2021).

146