Page 149 - Homo senescens II: izbrane teme

Bralni pogovori s starejšimi kot oblika učenja, pripovedovanja in povezovanja

nastopam torej tudi kot bralka in to mi omogoča, da vzpostavim enakovre-
den dialog, v katerem sicer seveda dajem prednost sogovorniku, vendar se
ne izvzamem iz razprave in to mi tudi onemogoča nastopanje z neke zunanje
pozicije, ki vedno ovira odprt pogovor in otežuje sproščeno izmenjavo.
Polstrukturirani intervjuji predpostavljajo vnaprej pripravljen nabor odpr-
tihvprašanjoz.tem,način,kakosoobdelane,panistrogodoločen,zatojepo-
tek pogovora spontan in zaporedja vprašanj različna. Sogovornik tako lahko
precej prosto govori o svojih branjih. Glede na to, kaj izvem, včasih vprašam
več ali pa tudi manj, seznam tematik je torej živ in prilagodljiv, tudi zato, ker
se sama sproti učim in spoznavam, kaj je še smiselno vprašati. Moja glavna
naloga je, da sogovorniku pomagam reflektirati in ubesediti njegovo lastno
bralno izkustvo. Govoriti o nečem, kar je v vsakdanjem življenju običajno
redko tema razprave, namreč ni vedno enostavno, sploh če se zdi, da gre za
nekaj samoumevnega, vseprisotnega, morda v očeh nekaterih celo trivial-
nega, kot je branje. Po mojih izkušnjah pogovor najlažje steče, če sogovor-
niku na začetku pustim, da prosto spregovori o svojem branju, zato ga naj-
prej prosim, če lahko pove, na kaj pomisli, ko pomisli na branje, in še, naj sam
opiše, kakšne vrste bralec oz. bralka je (oz. misli, da je) in kako bere. Kaj izpo-
stavi oz. česa ne omeni, kako kaj pove, kaj reče najprej in kakšne asociacije se
mu porajajo – vse to je namreč že samo po sebi pomenljivo. Šele potem ga
začnem usmerjati skozi teme, ki me zanimajo, in po potrebi postavljati vpra-
šanja, čim konkretnejša, neposrednejša in razumljivejša. Na marsikatero pa
sogovornik odgovori kar sam.⁹ Ko moji sogovorniki vidijo, da s svojimi odzivi
ne morejo zgrešiti, se običajno vidno sprostijo in ohrabrijo. Ključno je, da jih
obravnavam kot to, kar so, »eksperti iz lastne izkušnje« (Čačinovič Vogrinčič
in Mešl 2019), in da – kot rečeno – tudi sama sodelujem, ne s pozicije distanci-
ranega vsevednega spraševalca, pač pa s pozicije nekoga, ki je prav tako bra-
lec, starš, bivši šolar, torej nekdo s svojimi lastnimi izkustvi in preferencami.
Moje eksplicitno izraženo zanimanje zanje jih opolnomoči za sodelovanje in
sproži tudi nekakšno samoopazovalno radovednost, s katero potem skupaj
lažje raziskujemo njihovo bralno vedenje.
Seveda vedno govorimo tudi o konkretnih avtorjih in naslovih, med dru-
gim zato, ker brez oprijemljivih primerov preprosto ne moremo razpravljati
o našem bralnem življenju, ampak primarna pozornost je vselej namenjena
analizi branja, ne čtiva, in ta hierarhija pomena je vseskozi jasno poudarjena.

⁹ Za občutek navajam nekaj primerov vprašanj v naključnem vrstnem redu: Kaj je vaš prvi bralni
spomin? Kako se je vaše bralno vedenje morda spreminjalo skozi različna življenjska obdobja?
Si zgodbo in junake vizualizirate, jih vidite in slišite? Kakšne so vaše idealne bralne okoliščine?
Ali imate kakšne bralne rituale? Kakšen učinek na vaše branje ima vreme ali letni čas? Ali kdaj
berete naglas? Se o prebranem s kom pogovarjate?
149