Page 153 - Homo senescens II: izbrane teme
P. 153

Bralni pogovori s starejšimi kot oblika učenja, pripovedovanja in povezovanja


             avtorju ali pa kot skupno branje odlomkov, včasih tudi kot zgolj glasno branje
             varovancem. V večini primerov jih vodijo bodisi delovne terapevtke (osem-
             krat) bodisi knjižničarke iz bližnjih lokalnih enot (osemkrat), štirikrat so bile
             omenjene prostovoljke, med njimi dvakrat upokojena knjižničarka, enkrat
             animatorke in enkrat gospodinja, v enem DSO-ju bralno skupino vodi stano-
             valka sama. Moški je bil kot vodja skupin naveden samo dvakrat. Petkrat je
             bilo govora o skupinskem glasnem branju, dvakrat v povezavi s paliativno
             oskrbo. Velikost skupin variira, a zdi se, da običajno nimajo več kot deset
             članov, prevladujejo ženske. Rabe zvočnih knjig ali bralnikov, ki bi nekate-
             rim slabovidnim lahko olajšali ali celo omogočili branje, ni omenil nihče, sem
             pa v medijih zasledila projekt začasne namestitve t.i. zvočnih foteljev v DSO
             Fužine v okviru festivala Fabula, kar je bilo med stanovalci očitno pozitivno
             sprejeto (»Bralni zvočni fotelj, ki navdušuje v slovenskih domovih za starejše«
             2022).¹²
               Po odgovorih sodeč se izvedba in organizacija bralnih skupin v DSO-jih
             precej razlikujeta glede na dostopnost gradiv ter prostorske zmožnosti pa
             seveda tudi v skladu z željami in s potrebami. Ponekod se pogovarjajo, dru-
             gje skupaj berejo, nekje listajo časopise, nekateri se igrajo kviz. V resnici bi
             za boljši uvid morali izvesti poglobljenejšo raziskavo, kontaktirati vodje teh
             skupin, govoriti z udeleženci. Tako bi lažje razbrali, kaj se obnese, kaj ne, kaj
             ima neposredne pozitivne učinke, in posredno morda tudi, kakšna znanja vse
             so potrebna za kvalitetno bralno interakcijo. Na prvi pogled se, denimo, zdi,
             da se po domovih relativno malo bere naglas, kar je praksa, ki se v svetu sicer
             vse bolj uveljavlja kot posebej dobrodejna zlasti v kontekstu urjenja spomina
             in preprečevanja oz. zaviranja demence, saj naj bi tresljaji glasilk povzročili
             hitrejšo prekrvavitev možganov (Chang, Wu in Hsiung 2020; Fu idr. 2018; Ka-
             washima idr. 2005; Miyazaki in Mori 2020).
               A v kolikor so moji dopisovalci iz DSO-jev glasno branje sploh omenjali, je
             bilo mogoče razbrati, da so stanovalci v tem primeru zgolj poslušalci, sploh,
             ker so ga povezovali s slabovidnimi in predvsem s paliativno oskrbo. Če-
             prav je blagodejno tudi poslušanje, ki nekaterim dejansko predstavlja edino
             možno obliko branja (in je tudi zelo lep ter enostaven način povezovanja
             svojcev z njihovimi starejšimi bližnjimi (Banks 1999)), ima namreč še več pozi-
             tivnih učinkov ravno to, da starejši sami berejo naglas drugim (lahko pa tudi
             sami sebi).


            ¹² Vprašanje rabe tehnologije pri starejših je sicer kompleksno in v času ponesrečene vpeljave
             digitalnih bonov dobiva nove dimenzije, a ga na tem mestu ne moremo nasloviti, sploh ker pri
             branju starejših v moji praksi ni zares prišlo do izraza.


                                                                            153
   148   149   150   151   152   153   154   155   156   157   158