Page 24 - Homo senescens II: izbrane teme

Vlasta Novak Zabukovec

nejši s svojim življenjem (Celarec 2007, 201). Višja ekstravertnost in odprtost
sta se povezovali z občutkom mladosti (počutili so se mlajše) in oceno svo-
jega zdravja (zdravje so ocenili kot ugodnejše) (Pahor 2010, 170; Petrič 2015,
201). Višja raven vestnosti in nižja raven nevroticizma sta napovedovali višjo
raven samoučinkovitosti (Petrič 2015, 210).

Blagostanje – ali sreča – v obdobju pozne odraslosti
Mnogo raziskovalcev je mnenja, da pojma sreča v znanosti ni možno opre-
deliti, saj znanost potrebuje jasne konstrukte. Zaradi težav z enoznačno in
dovolj natančno opredelitvijo sreče so nekateri avtorji predlagali, da pojma
v znanstveni literaturi sploh ne bi uporabljali. Antonella Delle Fave idr. (2016,
30) pa so potrdili, da ne glede na nekatere razlike med kulturami različni
narodi srečo pojmujejo zelo podobno. Pri opredeljevanju pojma so najpo-
gosteje uporabljali psihološke opredelitve, kot so notranja harmonija, mir,
ravnovesje, zadovoljstvo in psihofizično blagostanje. Zahodne kulture srečo
razumejo kot relativno trajno pozitivno stanje, nastalo kot rezultat prizade-
vanja in zavzetosti posameznika. Vzhodnjaške kulture pa jo pojmujejo kot
razmeroma pozitiven prehoden trenutek socialne harmonije in jo dojemajo
celoviteje, tako pozitivno kot negativno (Uchida 2011, 242). Cassie Mogilner,
Kamvar in Jennifer Aaker (2011, 399) so ugotovili, da se pojmovanje sreče v
različnih starostnih obdobjih razlikuje. Mlajši srečo povezujejo predvsem z
vznemirjenjem, medtem ko pri starejših najdemo pogosto povezavo z umir-
jenostjo, kar je vsekakor povezano z usmerjenostjo v prihodnost pri mlajših
in uživanjem v sedanjosti pri starejših.
Stroka se je delno uglasila okrog tega, da za srečo uporabljamo pojem bla-
gostanje, pri čemer se sreča včasih nanaša na čustveno komponento bla-
gostanja, drugič se uporablja kot sinonim za zadovoljstvo z življenjem in
se nanaša na kognitivno komponento blagostanja. Tudi Diener idr. (Diener
1984, 544; Diener, Sapyta in Suh 1998, 261) posameznikovo zadovoljstvo ali
t.i. subjektivno psihološko blagostanje opredelijo z dvema relativno loče-
nima komponentama: kognitivno, ki se nanaša na subjektivno razumevanje
oz. oceno kakovosti posameznikovega življenja v splošnem ali na posamez-
nih življenjskih področjih, in afektivno, ki jo opisujejo kot relativno pogosto
doživljanje pozitivnih in negativnih čustev v določenem obdobju.
Pojem sreča najpogosteje najdemo v kontekstu pozitivne psihologije, ki je
usmerjena v preučevanje pozitivnih osebnostnih lastnosti, pozitivnega su-
bjektivnega doživljanja in pozitivnih institucij (Seligman in Csikszentmihalyi
2000, 10–12). Prav tako nekateri raziskovalci v polje raziskovanja vključujejo
pojem harmonija, ki je v pretežni meri povezan z vzhodnjaško kulturo, zato

24