Page 21 - Homo senescens II: izbrane teme

Obdobje pozne odraslosti kot obdobje blagostanja

obdobju se ukvarjajo predvsem z gospodinjskimi opravili, zdravjem, družab-
nimi in s športnimi aktivnostmi. Starejši razvijejo vrsto strategij, s katerimi si
pomagajo pri reševanju problemov, a njihovo število se zmanjša, kar bi lahko
pripisali kompenzacijskemu učinku izkušenj. Medosebne probleme rešujejo
tako, da se izogibajo konfliktom v medosebnih odnosih (Blanchard-Fields,
Chen in Norris 1997, 63) in udejanjajo takšne strategije, s katerimi varčujejo
z energijo in zmanjšujejo stres. V tem obdobju želijo reševati probleme v so-
delovanju z drugimi, kar za predhodna razvojna obdobja ni veljalo. Problemi,
povezani z zdravjem, so pogosto prisotni in starejši jih rešujejo z vse večjo
gotovostjo; vedo, kdaj se je treba odzvati hitro, kdaj lahko sami ukrepajo oz.
kdaj si lahko pomagajo s kakšnimi domačimi pripravki (Meyer, Talbot in Ra-
nalli 2007, 520).

Socialno življenje v obdobju pozne odraslosti
Velika večina raziskav na področju socialnega življenja starejših oseb podira
stereotipe, da so starejši pogosto osamljeni in odrinjeni na rob družbe. Sle-
dnje velja le za manjšino posameznikov v obdobju pozne odraslosti (Zupan-
čič 2020b, 1099). Socialna mreža, ki jo lahko opredelimo s številom stikov in
z odnosi med njimi, najpogosteje vključuje partnerje, družinske člane, širše
sorodstvo, prijatelje, sosede in znance. V raziskavi Wagnerja, Yvonne Schu-
tze in Langa (1999, 298) je bilo ugotovljeno, da starejši nad 85 let prijateljev
ne nadomeščajo – ko prijatelj umre, nihče drug ne zasede njegovega mesta.
Velikost socialne mreže z leti postopoma upada, je pa odvisna od vrste dejav-
nikov. Ločeni posamezniki imajo praviloma manjšo socialno mrežo. Starejši
brez otrok imajo ožjo socialno mrežo in prav tako tisti, ki bivajo v domovih
za starejše občane. V slovenski raziskavi o staranju (Slana 2013, 528) je več kot
štiri petine sodelujočih menilo, da h kakovosti njihovega življenja pripomo-
rejo znanci in prijatelji, ki priskočijo na pomoč in spodbujajo, ko to potrebu-
jejo. Več kot 90 odstotkov je povedalo, da imajo nekoga, s katerim se lahko
pogovorijo o zaupnih in osebnih stvareh. Starejši si želijo, da bi tudi za njih
nekdo skrbel, če bodo potrebovali pomoč in nego; ker ženske navadno pre-
živijo svoje partnerje, pomoč poiščejo pri svojih odraslih otrocih (Slana 2013,
529). Starejši odnose večina ocenjujejo kot ugodne, ampak bi si jih želeli še
izboljšati (Starc in Zabukovec 2013, 112), in to predvsem tisti, ki s svojim življe-
njem niso najzadovoljnejši.
Kot navaja Ajda Svetelšek (2017, 20), se morajo starjši za ohranjanje med-
osebnih odnosov udejstvovati tako socialno kot čustveno; s starostjo se ka-
kovost medosebnih odnosov izboljšuje, kar prispeva k osebnostni rasti posa-
meznika in dobremu psihičnemu ter fizičnemu zdravju. Prilagojeno socialno

21