Page 110 - Politike človekovih pravic

2 Obrazi politik(e) in človekovih pravic

22
naravnanosti ni strinjalo. Za idejo socializma velja, da je neposredni
odgovor na kritike kapitalizma in z njim povezanih idej liberalizma pa
tudi konzervativizma. Vodilno idejo socializma je zastopal t. i. refor-
mistični socializem, ki se je razvil v 18. stoletju in je temeljil na vredno-
tah socialne enakosti, enakih priložnosti, moralnih (in ne materialnih;
op. avt.) spodbudah, vlogi skupnosti, ki je nad posameznikom, član-
stvu v družbenih skupinah in kolektivnih telesih, človečnosti, ki se
kaže skozi bratstvo in solidarnost. Delavski razred je v tem pogledu
viden kot osrednji motor družbe, ki se bo po mirni, postopni, zako-
niti, »parlamentarni« poti postopno integriral v kapitalistično družbo
preko zagovorništva izboljšanih pogojev dela in plač, nastanka sindi-
katov ter socialističnih političnih strank. Glavni zagovorniki takšne-
ga socializma so bili t. i. etični socialisti, ki so poudarjali potrebo po
moralno ozaveščenem gospodarstvu, ki temelji na načelih altruizma,
solidarnosti, sodelovanja in socialne pravičnosti, hkrati pa nasprotuje
23
24
posesivnemu individualizmu, ter revizionistični marksisti. Oboji so
v 20. stoletju predstavljali tudi idejno podstat za današnjo socialno de-
mokracijo (Harrington, 1989).
Socialna demokracija v svoji ideji, za katero večinoma velja, da ji pri-
manjkuje klasičnih ideoloških podstati liberalizma ali pa tudi temeljne-
ga socializma, zagovarja ravnotežje med trgom in državo, med posame-
25
znikom in skupnostjo. Je kompromis med priznavanjem kapitalizma
kot mehanizma za zagotavljanje blagostanja ter hkrati distribucijo
tega blagostanja po moralnem in ne tržnem načelu. Vodilna načela

22
Marksizem je prvenstveno izhajal iz tez Thomasa Hobbesa o naravnem stanju, v katerem so
ljudje ljudem volkovi, zato potrebujejo višjo avtoriteto (suverena), ki mu z družbeno pogodbo
predajo svoje pravice, ta pa jih bo lahko prisilil, da se bodo držali medsebojnih obljub in do-
govorov. Državljani se strinjajo, da se bodo pokoravali suverenu, ki ga bodo izbrali skupaj, a
potem vso svojo politično voljo predali izbranemu suverenu, kar je v ideji marksizma pome-
nilo delavskemu razredu. Poleg Marxa je začetno marksistično vizijo zagovarjal tudi Fride-
rich Engels (1820–1895), kasneje za njima npr. Rosa Luxemburg (1871–1919) in Clara Zetkin
(1857–1933). Posebej znana kasneje je v praksi zvrst ortodoksnega komunizma, ki se je izvajal
v Sovjetski zvezi, z začetki političnega delovanja Lenina in Stalina, po drugi svetovni vojni pa
v državah vzhodne Evrope, Kitajske, na Kubi, vse do danes v Severni Koreji, v zahodnem delu
Evrope pa skozi idejne smernice Herberta Marcuseja (1898–1979).
23
Med glavne predstavnike etičnega socializma uvrščamo mislece, kot so Henri de Saint-Si-
mon (1760– 1825), Robert Owen (1771–1858), Charles Fourier (1772–1837), William Morris
(1834–1896).
24 Vodilni ideolog Eduard Bernstein (1850–1932).
25
Kot idejnega vodjo socialne demokracije se izpostavlja ameriškega akademika in političnega
filozofa Johna Rawlsa (1921–2002) ter njegovo delo Teorija pravičnosti (1971), o katerem smo
pisali tudi ob koncu prvega dela knjige.

110