Page 120 - Politike človekovih pravic

2 Obrazi politik(e) in človekovih pravic

poznavamo skozi naslednje osrednje vidike, ki jih povzemamo tudi v
sliki 2.8:

1. kot nabor (hierarhičnih; op. avt.) institucionalno-normativnih
pravil in vsakodnevnih praks »politične in upravne igre«;
2. kot nabor strukturnih značilnosti delovanja posamezne instituci-
je na ravni oblasti (ti. makroraven) oz. družbe (t. i. mikroraven) ter
odnosov in skupnega delovanja različnih institucij pri konkretnih
primerih oz. vsebinah (t. i. mezoraven).

V začetnem obdobju t. i. starega oz. tradicionalnega instituciona-
lizma se je pri vsebinah človekovih pravic osrednji pomen pripisoval
vlogi ustav in ustavnih dokumentov, ki so vzpostavili normativne ter
temeljne pravne in institucionalne okvire države za njihovo varstvo v
okviru pristojnosti pa tudi sistemov nadzorovanja ter uravnoteževa-
nja (angl. checks and balances) vseh treh vej oblasti. Poseben pouda-
32
rek je poleg ustavnega sodišča, ki ima po ustavi status prvega skrb-
33
nika človekovih pravic s strani države dan tudi posebnim organom,
pristojnim za človekove pravice, kot so npr. zaščitnik državljanskih
pravic, komisar, komisija za človekove pravice, inštitut ali center za
človekove pravice, varuh človekovih pravic oz. ombudsman, parla-
mentarni varuh človekovih pravic ali komisar za človekove pravice,
javni zagovornik/zaščitnik, parlamentarni zagovornik. Država
34
naštete posebne institucije za človekove pravice, na katere se lahko

32
Tako npr. »sodstvo« (pravna institucija) preverja, ali parlament (zakonodajna institucija) ob-
likuje politike, ki so v skladju z ustavno zahtevo. Parlament je tudi nadzorni organ, ki nadzo-
ruje, ali politični del izvršilne veje oblasti (tj. vlada, posamezna ministrstva) deluje na zakonit
način, ki ga je parlament določil z zakonodajo (March in Olsen, 1984).
33
Ustava Republike Slovenije (1991) celotno osmo poglavje oz. člene 160–167 namenja ustavne-
mu sodišču. V šesti alineji 160. člena o pristojnostih ustavnega sodišča opredeljuje pristojnost,
da ustavno sodišče odloča »o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih
svoboščin s posamičnimi akti«.
34
Ob opisanem je pomembno še prav posebej izpostaviti tudi sprejete zaveze oz. t. i. Pariška
načela (The Paris Principles). Na prvi mednarodni delavnici nacionalnih institucij, zadolženih
za človekove pravice, ki je pod okriljem OZN potekala v oktobru leta 1991 v Parizu, so se države
zavezale, da bodo uredile status in delovanje nacionalnih institucij za zaščito in promocijo
človekovih pravic (t. i. »nacionalnih institucij za človekove pravice«; op. avt.) ter v tem nacio-
nalnem svojstvu sledile naslednjim temeljnim vlogam in odgovornostim, ki so opredeljene v
Pariških načelih: (a) spremljale vsako situacijo kršitve človekovih pravic; (b) svetovale vladi,
parlamentu in kateremu koli drugemu pristojnemu organu o konkretnih kršitvah, o vpraša-
njih v zvezi z zakonodajo ter s splošno skladnostjo in z izvajanjem mednarodnih instrumen-
tov človekovih pravic; (c) samostojno sodelovale z regionalnimi in mednarodnimi organiza-
cijami; (d) skrbele za izobraževanje in informiranje na področju človekovih pravic; (e) če jim
nacionalni sistem dopušča, imele tudi t. i. kvazisodno pristojnost. Generalna skupščina OZN
je Pariška načela sprejela leta 1993 (United Nations, b. l.b).

120