Page 122 - Politike človekovih pravic

2 Obrazi politik(e) in človekovih pravic

1809 na Švedskem. Danes je preko 100 držav po svetu, tudi države
Evropske unije, vzpostavilo tovrstne institute z namenom pomemb-
nega dopolnila obstoječim oblikam varstva človekovih pravic pri
nadzoru, reševanju in posredovanju pri konfliktih, iskanju poravnal-
nih rešitev ter svetovanju posameznikom in institucijam znotraj dr-
žave (posebej sodiščem, državni administraciji ter političnemu delu
izvršne ter zakonodajne veje oblasti), družbe (Hertogh in Kirkham,
2018 ).
Slovenski Zakon o varuhu človekovih pravic, prvič sprejet leta 1993
(Zakon o varuhu človekovih pravic (ZvarCp-Upb2), 2017), varuhu daje
široko podlago za delo. Varuh lahko začne postopke na pobudo posa-
meznikov ali na lastno pobudo, na različne organe naslavlja priporo-
čila in mnenja, seznanja javnost s posameznimi problemi, pripravlja
letna poročila in enkrat letno poroča Državnemu zboru Republike
Slovenije. Zaradi zbiranja informacij lahko opravlja razgovore, vabi
posamezne funkcionarje na pogovore in zaslišuje priče (če se priča ne
javi, jo lahko prijavi sodniku za prekrške). Varuh se lahko odzove na
vsak akt pristojnega ministrstva, lahko tudi vloži ustavno pritožbo
na ustavno sodišče. Varuh človekovih pravic pa hkrati ni nadomestilo
državnih organov, kot so ustavno sodišče, sistem običajnih sodišč, ali
pa tudi Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti Dr-
žavnega zbora. Prav tako ne more nadomestiti normalne pritožbene
poti, pa vendarle velja splošna strokovna ocena, da je njegova vloga
velika, saj s svojimi stališči in mnenji lahko v javnosti vidno vpliva
na delo državnih organov pa tudi na reševanje konkretnih vprašanj
posameznih družbenih skupin ali posameznikov (Zver, 1998; Bizjak,
2000).
Po zakonskih pristojnostih sorodno institutu ombudsmana, po na-
čelnih pričakovanjih pa posebej osredotočeno prav na etične in mo-
ralne vidike spoštovanja pravic pa veliko demokratičnih sistemov
vzpostavlja tudi posebne institute oz. urade, službe, komisije, ki se
ukvarjajo z zagotavljanjem integritete in s preprečevanjem koruptiv-
nega delovanja v sistemu. Za te namene je bil tako npr. v Sloveniji
35
leta 2011 sprejet Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (Zin-
tpK-Upb2) (2011). Z namenom krepitve učinkovitega delovanja prav-
ne države in preprečevanja ogrožanja slednje s koruptivnimi dejanji
35
Korupcija je v splošnem opredeljena kot kršenje in nespoštovanje sprejetih pravil ter s tem
zaščite pravic s strani posameznikov, skupin in še posebej institucij v sistemu (Luna-Pla in
Nicolás-Carlock, 2020).

122