Page 117 - Politike človekovih pravic

Človekove pravice in institucionalna organizacija politične moči 2.3

razumevanju ter obvladovanju konfliktov vrednot, saj s tem priznava
možnost obstoja različnih pogledov in potrebo po iskanju načinov za
spoštljivo razreševanje odprtih dilem.
Splošno naj bi veljalo, da etika predstavlja seštevek vrednot in da
se kot odraz dobrega, pravega in pravilnega ter poštenega odraža sko-
zi moralno načelo, da z nobenim našim delovanjem in vedenjem ne
smemo omejevati pravic drugih (Copp, 2006). Skrb za to je položena
najprej v roke posameznika, ko pa jo prevzame država, to počne preko
delovanja svojih institucij in vodenja politik, povezanih z vsebinami
človekovih pravic. Prav o tem govori nadaljevanje knjige.

2.3 Človekove pravice in institucionalna organizacija

politične moči (podoba B) 2.3
V demokratičnih sistemih organizacijo moči države predstavlja sistem
njenih institucij, njihovih pristojnosti in odgovornosti ter medseboj-
nih razmerij. Rhodes idr. (2006) kot institucije države opredeljujejo iz-
vršilne organe, zakonodajne organe, sodišča, javno birokracijo pa tudi
institucije civilne družbe, politične stranke, nevladne organizacije,
ekonomske institucije, ozemeljske institucije, vse institucije, povezane
z delom na lokalni in regionalni ter mednarodni ravni. Kot del institu-
cionalnega okvira nekega sistema avtorji štejejo tudi uradne dokumen-
te, kot so ustave, zakoni, predpisi, pa tudi manj uradne dejavnike, ki se
kažejo skozi norme, ideje, vedenje. Pri tem naboru izhajajo iz različnih
teoretskih pogledov, ki se skozi obdobja ter preko različnih (pod)zvrsti
razvijajo v okviru posebne teoretske šole institucionalizma kot tistega
znanstvenega in teoretičnega okvira, ki se ukvarja s preučevanjem vlog
institucij in v tej povezavi z organizacijo (tudi) politične moči na ne-
kem ozemlju, z odnosom institucij do konkretnih tematik, do drugih
institucij, skupin, posameznikov.
Zgodovinsko gledano so institucionalne teorije ene od najstarejših
politoloških teorij in se pojavijo v poznem 19. ter začetku 20. stoletja. Iz-
hodiščno so se v začetkih navezovale predvsem na preučevanje delovanja
institucij vlade ter parlamenta z vidika zasledovanja družbenih in eko-
nomskih vrednot tedanjega časa, vse do današnjih dni pa so razvile šte-
vilne razširjene ter na aktualne čase osredotočene (pod)teorije (March in
30
Olsen, 1984; Hall in Taylor, 1996; Steinmo, 2008; Knill in Tosun, 2012).

30
Vsekakor velja omemba, da so o vlogi političnih institucij v tedanjem obdobju in v odnosu do
aktualnih vrednotnih postulatov pisali že Platon, Aristotel, Locke, Hobbes in Madison.

117