Page 116 - Politike človekovih pravic

2 Obrazi politik(e) in človekovih pravic

že opredeljenih vsebin, ki sodijo v skupine s področij t. i. moralnih po-
litik. Raven javnega soglasja o teh vrednotah je med ljudmi pa tudi
posameznimi državami lahko tako različna, da to dejansko lahko vpli-
va na vsebino končnih političnih usmeritev in s tem na splošno smer
28
moralne politike neke države (Meier, 1999).
Opisane moralne politike praviloma ne zahtevajo velikih finančnih
izdatkov ali kompleksnih birokratskih ukrepov, praviloma neposredno
vplivajo na malo ljudi, imajo pa izredno močno simbolno sporočilo o
tem, v kaj politika verjame in za kaj se zavzema. Za moralne politike
velja tudi, da se večinoma nanašajo na vsebine neekonomskih vrednot
in da so visoko politizirane s strani zainteresiranih interesnih skupin,
ki moralno politiko osredotočijo na eno samo vprašanje in na pričako-
vanje, da vladam vsilijo svoje poglede in s tem svoje vrednote (Smith,
2002).
S sprejetjem Splošne deklaracije človekovih pravic (United Nations Ge-
neral Assembly, 1948) in z idejo univerzalnosti (politike) in človekovih
pravic po celem svetu, neodvisno od geografskih, družbenih, kultur-
nih, verskih in končno tudi filozofskih ter še ostalih možnih drugih
specifik, se je vsaj na načelni in normativno opredeljeni ravni poka-
zala priložnost premagovanja opisanega moralnega pluralizma in z
njim povezanih nevarnosti vrednotnih konfliktov. Pa vendar, navkljub
temu, da so se k spoštovanju tega dokumenta tudi politično zavezale
večinoma skoraj vse države po svetu, številni primer iz vsakodnevne
politične in tudi družbene, kulturne, verske, še posebej pa gospodarske
prakse kažejo, da ideje univerzalnosti ni možno uveljaviti, tudi zaradi
tega, ker je sistem vrednotnih in etičnih norm ter pravil zgodovinsko
že glede na posamezne države postavljen na (vsaj) filozofsko, teleo-
29
loško, ideološko raznolikih temeljih. Posledično je skoraj nemogoče
najti eno samo enotno opredelitev vrednot, etike, morale in človeko-
vih pravic, dileme moralne politike in vrednotni konflikti pa so vsa-
kodnevno dejstvo. Priznavanje, da je moralni in kulturni pluralizem
realnost, lahko posameznikom in družbam pa tudi politiki pomaga pri

28
Npr., politika regulacije umetne prekinitve nosečnosti, pri kateri pride do konflikta med t.
i. »konkurenčnima vrednotama« pravice do življenja in pravice do svobode izbire, se lahko
pri moralno sorodnem vprašanju odnosa do smrtne kazni odrazi v povsem drugačni, manj
konfliktni podobi, v primeru, če so družbene vrednote in s tem povezano javno mnenje neke
države pri tem vprašanju enotnejši in bolj enostranski.
29
Maior (2013) univerzalnost vrednot človekovih pravic prikazuje skozi relativnost oz. specifič-
nost, kot jo lahko razberemo skozi vodilne svetovne religije islam, hinduizem in budizem ter
konfucijanstvo. O sorodnih dilemah veliko tudi v Badiou (2001).

116