Page 118 - Politike človekovih pravic

2 Obrazi politik(e) in človekovih pravic

Med različnimi vejami institucionalizma, ki se razvijajo skozi čas,
je z vidika njihovega izpostavljanja vsebin, povezanih s človekovimi
pravicami, treba poleg tradicionalnega institucionalizma posebej iz-
postaviti še novi institucionalizem in v njegovem okviru: (a) zgodo-
31
vinski institucionalizem, ki obravnava zgodovinski razvoj in odvisnost
institucij v nekem časovnem obdobju ter kontekstu; (b) normativni
oz. konstruktivistični institucionalizem, ki se osredotoča na vlogo
norm, idej in vrednot pri oblikovanju institucij ter njihovem vplivu
na vedenje; (c) institucionalni dizajn in spremembe, ki izpostavljajo
pomen poznavanja nastanka in sestavnih delov neke institucije ter
rezultatov, ki jih ta prinaša s svojim delovanjem. V zadnjem obdobju
se je omenjenim teoretskim vidikom pridružila še teorija omrežnega
(angl. network) institucionalizma, ki mu je sorodna tudi vsebina teorij
oz. koncepta vladanja (angl. governance). Po njih poznavanje delovanja
institucij države in nedržavnega sektorja odraža poznavanje njihove
sestave, organiziranosti, medsebojnih odnosov, ki vsi skupaj vplivajo
na sprejemanje in nadaljnje izvajanje odločitev ter končnih rezultatov
le-teh (Levi-Faur, 2012).
Institucije so tako danes v okviru različnih (pod)teorij instituciona-
lizma v najširšem pogledu opredeljene kot strukture, ki zagotavljajo
okvir, v katerem delujejo posamezniki in skupine, pravila njihovega de-
lovanja in s tem tudi sistemov znotraj neke oblasti pa formalno opre-
deljujejo zakoni ter predpisi, neformalno pa norme, vrednote in obi-
čaji, to vse pa končno rezultate in dosežke sistema ter družbe (Rhodes
idr., 2006). Institucionalna teorija se tako osredotoča tudi na pomen in
vlogo institucij pri oblikovanju, sprejemanju ter kasnejšem izvajanju
politik. Eno od osrednjih vprašanj (politične) institucionalne teorije je
pri tem povezano s preučevanjem vpliva institucij na kasnejše rezulta-
te sprejetih in izvedenih politik ter vprašanj, kako institucije skozi čas
ter preko preteklih izkušenj z rezultati svojega delovanja uravnavajo
probleme in krepijo trdnost politik ter s tem posledično tudi lastnega
obstoja – torej, kako je preko institucij organizirana in izvajana politič-
na moč ter s kakšnimi učinki. Skratka, v najširšem smislu institucije
odražajo: (1) nabor posameznih institucij znotraj nekega lokalnega, re-
gionalnega, nacionalnega, mednarodnega sistema; (2) oblike in sistem

31
Novi institucionalizem, imenovan tudi neoinstitucionalizem ali neoinstitucionalistična teori-
ja, se za razliko od strogo formalnih vidikov preučevanja institucij, ki jih zagovarja tradicional-
ni institucionalizem, osredotoča na značilnosti in učinke tako formalnih kot tudi neformalnih
pravil na vedenje posameznikov ter skupin (Peters in Pierre, 1999).

118