Page 145 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision
P. 145

Nekdanje učiteljišče Portorož – Koper


             tudi pri pedagoški skupini predmetov, so slovenski dijaki s podporniki do-
             segli premestitev slovenskega oddelka koprskega učiteljišča v Gorico (leta
             1909) in odprtje v Avstro-Ogrski prvega popolnoma slovenskega moškega
             učiteljišča, kjer sta vsa korespondenca in pouk vseh predmetov potekala le v
             slovenskem jeziku.
               Poudarili smo tudi, da je v času italijanske oblasti Koper ostal brez učitelji-
             šča in usposabljanja v slovenskem jeziku. Po drugi svetovni vojni je zato zelo
             primanjkovalo učiteljev za poučevanje v slovenskih osnovnih šolah. Nova
             oblast je poskušala zagotoviti skladno z novo ideologijo usposobljene učite-
             lje, najprej na kratkih pedagoških tečajih, ki so bili takoj po vojni organizirani
             vPortorožu, kjer sozaoba spolaodprliekspozituro tolminskegaučiteljišča,
             nato pa tudi s pomočjo štiriletnega učiteljišča v Portorožu, kjer so po številu
             vpisanih postopoma prevladale dijakinje.²⁶
               Odnose na učiteljišču smo pogledali z vidika tedanjih profesorjev in zapi-
             sov v različnih dokumentih (npr. arhivski viri in biografije profesorjev). Povze-
             mamo,dajenaodnosemed dijaki in profesorji učiteljiščavplivalarestriktivna
             regulativa, ki je predpisovala obnašanje in omejevala gibanje dijakov.
               Avtoriteta, ki je sooblikovala odnos med dijaki in profesorji, je izhajala iz v
             tedanji družbi uveljavljenega avtoritarnega političnega sistema. Odnosi med
             dijaki in profesorji so se razlikovali od današnjih. Vsi intervjuvani profesorji
             navajajo, da avtoritete niso načrtno gradili, saj so dijaki v glavnem upoštevali
             pravila discipline in do njih imeli zelo spoštljiv odnos.
               Za takratno obdobje je bila značilna omejitev gibanja dijakov v večernih
             urah. Predpisana je bila ura, poimenovali so jo »hora legalis«, ko dijaki niso
             smeli zapustiti doma brez pisnega dovoljenja. Takoj po vojni niso smeli od
             doma po 19. uri, leta 1951 so prepoved gibanja premaknili na 20. uro. Konec
             petdesetih let pa so bili lahko zunaj do 21. ure. Nadzor nad gibanjem dijakov
             so izvajali profesorji učiteljišča. Če so dkršili »horo legalis«, so bili kaznovani z
             ukorom.
               V drugi polovici 50. let sta razvoj gospodarstva in uvedba samoupravnega
             socializma pričela rahljati tradicionalne družbene vrednote. Na konferencah
             so vse pogosteje obravnavali odnos dijakov do profesorjev. Menimo, da je na
             odnos vplival tudi samoupravni socializem, ki je preko družbenih organiza-
             cij, kot sta bili mladinska organizacija in razredna skupnost, dijakom omogo-
             čal soodločanje na učiteljišču. Zato so v začetku 60. let »horo legalis« ukinili.
             Spremenila se je tudi vloga razrednika, saj se je zmanjšal njegov vpliv, kar je
             razvidno iz dokumentarnega gradiva in pripovedi profesorjev. Z uvedbo sa-


           ²⁶ PAK KP 782, Vpisnice učiteljišča 1947–1968.


                                                                            145
   140   141   142   143   144   145   146   147   148   149   150