Page 311 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision

Metodološke pristranskosti v družboslovni znanosti

Opredelitev paradigem raziskovanja
Bistvu paradigem se je teoretsko najbolj približal Kuhn (1996) z vpeljavo iz-
razaparadigmavfilozofijo znanosti,skaterimjeoznačiluniverzalno priznane
znanstvene dosežke, ki za določeno obdobje znanstveni skupnosti zagota-
vljajo modele problemov in rešitev. Povedano drugače, paradigme kot poj-
movno, teorijsko in metodološko jedro, skupno vsem članom posamezne
skupnosti v svojem času (Ule 1988), zagotavljajo nujno potreben zemljevid
za raziskovanje, brez katerega bi bil znanstveni napredek tako rekoč mini-
malen, ker pa so raziskovalci zavezani svoji paradigmi, se običajno upirajo
njenim spremembam (James 2005).
Na tej točki je še toliko pomenljivejša Kuhnova (1996) misel, da vsako po-
dročje oblikujejo znanstvene skupnosti, ki temeljijo na skupnih znanstve-
nih praksah. Sestavljajo jih znanstveniki določenega področja, ki jih pove-
zujejo sorodna smer izobrazbe ali enaki elementi uvajanja v znanstveni po-
klic. Glede na to, da vsi člani znanstvene skupnosti preučujejo isto literaturo,
se udeležujejo istih kongresov, črpajo iz teorij, postopkov raziskovanja iz del
svojih predhodnikov, bo ta organiziran korpus znanja postavljal tudi meje sa-
mega področja v smislu tega, katere tematike se raziskuje in s kakšnimi pri-
stopi. Da se zagotovi edinstveno identiteto vsakega področja, pride do do-
puščanje prostora alternativnim metodologijam le redko, če sploh kdaj.
Kuhnove predpostavke o delovanju posamezne znanstvene skupnosti je
možno opazovati skozi številna obdobja razvoja znanosti v minulem stoletju.
Mnogi pozitivisti so izražali nezadovoljstvo glede uspešnosti družboslovja in
v svojem najradikalnejšem obdobju pozivali družboslovne raziskovalce, naj
sprejmejo zakonitosti naravoslovja s postavljanjem in testiranjem hipotez, z
uporabo statističnih metod in oblikovanjem teorije, ki pojasnjuje učinek ne-
odvisne spremenljivke na odvisno, da bi dosegli »večjo podobo znanstve-
nosti« discipline (Rehman in Alharthi 2016). To idejo o objektivnem družbo-
slovju, kjer so opazovani pojavi družbenega sveta merljivi in preverljivi v kon-
tekstu nespremenljivih naravnih zakonov, je prvi zagovarjal Comte (1856) kot
začetnik pozitivizma. V to pa ni verjel samo on, pač pa tudi njegovi nasledniki
(Durkheim 1964; Mill 1974), ki so bili vzgojeni v tem duhu pozitivistične tra-
dicije. V središču tako pojmovane znanosti se kot temelj vsega »pristnega«
znanja znajdejo objektivnost, verifikacija in ponovljivost (Avis 2003). Tukaj
je po prepričanju Kotnika (2005) na delu ideologija, da je le z matematiza-
cijo, tj. uporabo številk, meritev in izračunov, mogoče družboslovje navide-
zno približati pristnejši znanosti. To naj bi preglasilo najbistvenejši postmo-
dernistični nazor, da je resničnosti toliko, kot je načinov interpretiranja (Lyo-

311