Page 413 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision

Refleksija o inkluzivni pedagogiki in zretje v prihodnost

nje omejitve na makroravni (politika), srednji ravni (šola) in mikroravni (po-
učevalni in pedagoški dejavniki). Te ne pokrivajo notranjih dejavnikov, ki jih
označujemo kot motnje ali težave, ki jih otrok prinaša v proces učenja in ra-
zvoj. Jezik »ovir« se jasno izogiba pojmovanju otrokovih slabosti (motenj), saj
so ovire bolj ali manj odpravljive. V tem smislu ta pristop »ovir« ni skladen z
interakcijskim modelom, ki upošteva tako interne kot eksterne dejavnike –
tako močna kot šibka področja. To pomeni, da se socialni model oz. pristop
ukvarja z določanjem, kaj je treba narediti v smislu organizacije šole in uč-
nih okoliščin na makro-, srednji in mikroravni sistema, prezre pa učenca in
njegove težave ali vsaj del težav.
Uporaba poimenovanja »izziv« namesto »težava« pogosto predstavlja za-
vračanje »modela primanjkljaja«. Anne Sliwka (2010) to zavračanje vidi kar
v pojmovnih spremembah, ki se kažejo kot prehod od homogenosti preko
heterogenosti do raznolikosti. Pri homogenosti se učenci obravnavajo kot
podobni; v heterogenosti se izpostavijo »težave«, z raznolikostjo, ki vsebuje
tudi vključenost, se razlika obravnava kot vir in priložnost ter ne kot težava in
problem. Torej se jezik raznolikosti namerno obrne stran od »težav«, čeprav
nekatere raziskave (npr. Kimberly Rogers idr. (2007)) kažejo, da osebe svojo
invalidnost doživljajo kot »težko drugačnost«, z bolečinami in s hudimi sti-
skami. Pojem raznolikost pogosto odraža težnjo v nekaterih različicah inklu-
zivnega izobraževanja, da se zanikajo težave, povezane z invalidnostjo, vse
skupaj pa se potem poimenuje kot izzive.
Weinert (2015) govori o dveh tipih ovir: (a) glede na vzročne dejavnike so
lahko stabilne ali spremenljive; (b) glede na lokacijo dejavnikov so lahko no-
tranje ali zunanje. Predpostavlja se, da so ovire za sodelovanje in učenje zu-
nanje ter spremenljive; npr. stopnice, ki ovirajo dostop osebi z invalidskim
vozičkom in jih je mogoče nadomestiti s klančinami ali z dvigali (zamenlji-
vost). Notranji dejavniki (npr. okvare) pa so trdnejši in nespremenljivejši; to je
lahko povezano s tem, zakaj se določene okvare v smislu socialnega modela
ne imenujejo ovire. Seveda pa je možno, da so nekatere notranje »ovire«, ki
so po svoji naravi motnje, do neke mere spremenljive ali celo premostljive,
npr. okvara vida, ki jo odpravimo z nošenjem očal. Poleg tega tudi zunanjih
dejavnikov ni vedno enostavno spremeniti, npr. konvencionalnih standardov
jezikovne pismenosti – odprava teh standardov bi res pomenila olajšanje in
odpravo težav tistim s težjimi intelektualnimi motnjami, na drugi strani pa bi
povzročila velike socialne in osebne stroške za večino (Gubbels, Coppens in
de Wolf 2018).
Osredotočanje na »sistemske omejitve« je pomenilo nekakšno poenosta-
vljeno gledanje, ki ima vse za »ovire« pri učenju in participaciji (Booth 2010).

413