Page 414 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision

Janez Drobnič

Ovire se torej obravnavajo kot osrednji pojem razumevanja učnih težav v
socialnem modelu. Nahajajo se lahko v fizičnem okolju, organizaciji, kulturi,
politiki izobraževanja in tudi odnosih kakor tudi v poučevalnih ter učnih pri-
stopih. To v bistvu pomeni, da so ovire bolj ali manj spremenljive in zato je
njihovo ugotavljanje ter odpravljanje osrednje vprašanje teh prizadevanj. S
tega vidika je inkluzija predvsem nikoli končan proces, ki vključuje nepre-
stano odkrivanje in odpravljanje ovir za sodelovanje ter učenje (Booth in Ain-
scow 2011), ki so v okolju. Če uporabljamo jezik PIP, potem pojem ovire nado-
mešča deficite in manke otrok kot glavni razlog za učne težave. Odkrivanje
ovir in njihovo odpravljanje lahko pomenita tudi nadomeščanje identifika-
cije s pojmom PIP, poudarja Weinert (2015). Če uporabljamo jezik PIP, potem
ta pojem ovire nadomešča deficite in manke otrok kot glavni razlog za učne
težave.
In kako je s prakso v Sloveniji? V Sloveniji imamo zakonski sistem usmerja-
nja in kriterije za opredelitev primanjkljajev ovir oziroma motenj (Zavod Re-
publike Slovenije za šolstvo 2015) – devet različnih kategorij OPP, ki jih na-
števajo omenjeni kriteriji in ki v bistvu niso identificirane po načelih poseb-
nih potreb, pač pa po medicinskem modelu. Dodajajo se samo še nove kate-
gorije, kot npr. zadnja – osebe z avtizmom. Ko otroka usmerjamo, moramo
ugotoviti, ali po svojih primanjkljajih, ovirah oz. motnjah spada v eno teh
kategorij. Posebneedukacijske potrebepa s tem šenisodoločene. Pritem
udeležene stroke uporabljajo različne metode, od merjenja do ocenjevanja,
pri čemer gre pri ocenjevanju za ugotavljanje predvsem deficitov, manjka pa
celostni pristop ugotavljanja moči in močnih točk v kontekstu pozitivne psi-
hologije, ki bi ojačal notranje in zunanje dejavnike pri posameznem učencu.
To pomeni, da smo v praksi ostali pri pretežno medicinskem pristopu, ki je
fokusiran na motnje in okvare, to pa ima lahko pri učencih za posledico iden-
titeto invalidnosti, predsodke in socialno-edukacijsko inhibicijo.
Skrajni socialni model v izobraževanju je ostal v Sloveniji pretežno na ravni
akademske razprave, interakcijski ali funkcionalni pristop pa lahko deduk-
tivno najdemo v pristopih individualiziranih programov izobraževanja. Zato
lahko rečemo, da je slovenski sistem nekje na sredi poti med medicinskim in
interakcijskim modelom, nikakor pa ni šel v drugo skrajnost, torej skrajnega
socialnega modela, kjer vse težave, aktivnosti in odgovornosti za inkluzivno
izobraževanje prelaga na okolje.

Zaključek in predlogi
Ko skozi zadnjih 50 let gledamo naš prostor in z njim pedagogiko v kontek-
stu družbenih sprememb ter paradigem, lahko v tem presečišču ugotovimo,

414