Page 411 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision

Refleksija o inkluzivni pedagogiki in zretje v prihodnost

sociologov izobraževanja kakor tudi vplivov gibanja na področju problema-
tike invalidnosti kot političnega gibanja in študij invalidnosti kot pomoči
temu gibanju (Norwich 2013). Avtor kot bistvo jedra socialnega modela iz-
postavlja njegovo orientacijo predvsem k znanju, razumevanju in socialni
aktivnosti. Preko pridobivanja znanja se zato pokažejo tudi zapostavljanja
in dominacije, s tem pa tudi nujnost za izkoreninjenje nepravičnosti. Oliver
(2013), vodilni teoretik socialnega modela, je izrazil svoje stališče in kritiko raz-
iskovalnega preučevanja problematike šolske problematike, ki uporablja ne-
kakšen »turističen« pristop, ki je zanj nesprejemljiv za »zapostavljene osebe«,
kot so invalidi, saj lahko sami sebe »opolnomočijo« le slednji. Zato strogo lo-
čuje raziskovalno od emancipacijskega preučevanja, ki služi opolnomočenju.
Trdi, da je socialni model v bistvu del emancipativnega pozicioniranja.
Poudarili smo, da je socialni model prispeval k temu, da težave pri učencu
ne vidimo le v njegovih motnjah ali invalidnosti, pač pa predvsem v okolju.
Shakespeare (2006) je eden tistih, ki menijo, da je Klasifikacija okvar, inva-
lidnosti in oviranosti (Classification of Functioning, Disability and Health –
ICF) (WHO 2001a) na področju rehabilitacije oseb s posebnimi potrebami le
»politični pristop« k invalidnosti. S tem se je postavil nasproti Mednarodni
zdravstveni organizaciji, ki po njegovi presoji v resnici uveljavlja medicinski
model, čeprav avtorji modela trdijo, da je tudi okoljski in s tem socialni. Na-
sprotovanje medicinskemu modelu v okviru ICF je po njegovem mnenju bolj
stvar simbolike kot pa aktualne resnične vsebine. Zato pripisuje veljavo so-
cialnemu modelu, ki ima pozitiven strateški vpliv na definicijo invalidnosti
in spremembo politike, vendar trdi, da je zaradi vprašljivih, nevarnih in ne-
sprejemljivih posledic skrajnega socialnega modela ptej treba narediti dolo-
čene spremembe. Najprej, če je invalidnost le vprašanje socialnega zaposta-
vljanja, potem so analize motenj posameznika nepotrebne. Če je invalidnost
le vprašanje odnosa okolja oz. socialnega odziva in ne okvare (prizadetosti)
kot take, potem je tudi zdravljenje medicinskih problemov nepotrebno; tudi
ostala vprašanja so potemtakem odvečna in nepotrebna. In če je invalidnost
le vprašanje izključevanja, potem je tudi to, koliko ljudi ima okvaro ali pri-
zadetost, manj pomembno. Po tem razmišljanju je pomembnejša prioriteta
odstranjevanje ovir v okolju kot pa samo zdravljenje okvar ali prizadetosti.
Vedenje o tem, koliko ljudi ima okvare in kakšne so, je potemtakem manj
pomembno. Avtor navede tudi, da je tudi pojmovna zveza »oseba z invali-
dnostjo/s prizadetostjo«, ki se jo želi uvesti ali je uvedena kot sprejemljiva, v
resnici ravno tako nesprejemljiva kot izraz invalid ali prizadeta oseba, ker im-
plicira invalidnost, ki pripada posamezniku, uporaba te fraze pa je povezana
s konceptom medicinskega modela.

411