Page 412 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision

Janez Drobnič

Težave nastajajo tudi pri aplikaciji socialnega modela, ko ugotavljamo,
kaj vse naj bi v okolju spremenili, da bi šola postala šola za vse. V okviru
polnega socialnega modela sledi maksimalno prilagajanje okolja posamez-
niku/učencu oz. njegovim potrebam v kontekstu pozitivne diskriminacije,
kar poznamo pod pojmom equity (angl.), zmernejše načine oz. stopnje prila-
gajanjapapodpojmomequality (angl.).Vprimerupristopa»izobraževanjaza
vse« se v bistvu preseže dimenzijo potrebnega prilagajanja, saj se vse te »po-
sebnosti« in »odklone«, kot so invalidnost, spolna raznolikost, sociokulturna
značilnost ipd., umesti v splošni okvir nekakšnih »izzivov« za pedagoge ali
učitelje. Za Shakespeara (2006) je posledica tega lahko pretirano poenosta-
vljanje razlik med različnimi vidiki raznolikosti. Zanj pomeni takšno stališče
le krinko in neustrezen odziv, saj posledično pomeni zanikanje invalidnosti,
okvare, težav in bolečin. Zato obstaja tudi tveganje, da bodo interesi invali-
dov drugotnega pomena ali spregledani, v ospredje pa bodo stopili povsem
drugačni, npr. interesi spola in socialno-ekonomskih razredov, kulturne dru-
gačnosti ali jezikovne težave (Miles in Singal 2010).
Pravilnost razumevanja invalidnosti z vidika socialnega modela temelji
na tem, da so osebe z okvarami invalidne zaradi družbe in ne zaradi okvar;
okvare so torej produkt napačnega gledanja s strani okolja. To v nekem smi-
slu predpostavlja, da okvare sploh ni, da torej ni tudi bolečine in potemta-
kem tudi zdravljenje ni potrebno. To pa so skrajnosti, ki jih s preprosto logiko
lahko razumemo kot nesprejemljive. Tak pristop ni ustrezen tudi na šolskem
področju, saj pomeni nevarnost prezrtja posameznikove motnje in notranje
stiske, ki ni v celoti odvisna od okolja, je pa še kako boleča za učenca. Zato
lahko rečemo, da interakcijski model predstavlja nekakšno srednjo pot, ki
pripoznava okvaro in motnjo kot tako, ki jo je treba tudi zdraviti, in na drugi
strani okolje, ki ni samo šolski prostor, pač pa tudi širše socialno okolje, ki
ima pomembno vlogo pri tem, kako te posameznike obravnava, sprejema in
kako vodi pedagoške procese, pri čemer naj se poudarja tudi participativno
vlogo posameznega učenca, ki v nekem smislu pomeni »okolje« za druge
učence in s tem njegovo socialno zavezanost za prilagajanje drugim.

Kaj so motnje/težave in kaj ovire?
Napredek v smeri inkluzivnega izobraževanja je pogosto prikazan kot stvar
prepoznavanja in odstranjevanja ovir za sodelovanje in učenje (Booth in Ain-
scow 2011). Izraz »ovira« je nadomestil izraz PIP/težave v skladu s socialnim
modelom invalidnosti. Toda besedna zveza odstranjevanje ovir je preveč
poenostavljeno, saj so ovire v bistvu omejitve oz. eksternalije, ki obdajajo
otroka, in ne omejitve v otroku. S pozicije socialnega modela so to zuna-

412