Page 416 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision

Janez Drobnič

skihpotrebah,nedabiizhajaliizrealnegaprocesaedukacije.Zato,kotpravijo
»Navodila o delu komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami na prvi
stopnji« (Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2015), naloga usmerjanja ni
postavljanje diagnoz, temveč ugotavljanje posebnih edukacijskih potreb. To
ugotavljanje je interdisciplinarno in nujno timsko, brez dominantnosti kogar
koli. To pomeni, da naj bi uveljavljali interakcijski ali drugače poimenovani
funkcionalni model (primer WHO 2001b).
Izobraževanje na podlagi načela enakosti (angl. equity), kot maksima ena-
kih končnih rezultatov za vse, predpostavlja prevelik državni dirigizem in
nadvlado nad posameznikovo svobodo, avtonomnostjo in na koncu tudi od-
govornostjo posameznika/učenca. Zato je boljša usmeritev v smislu »pravič-
nega izobraževanja« (angl. equality), kot zagotavljanja enakih virov in prilo-
žnosti vsem, pri čemer ima vsak učenec priložnosti, da najde, ugotovi in raz-
vije svoje veščine ter sposobnosti na podlagi vrednot skupnosti (pozitivni vi-
dik). S tem se tudi zabriše ostra meja med tistimi, ki imajo posebne izobraže-
valne potrebe, in tistimi, ki jih nimajo, ohranijo pa edinstvenost. Gre za nov
koncept skupnosti različnih učencev, ki zahteva kompleksnejše in odzivnej-
šee poučevalne strategije ter metode. Pravično izobraževanje sicer ne pred-
videva istih sredstev ali istih ciljev ter dosežkov za vsakega učenca. Zato pa
je osrediščeno okoli vrednote svobode in zasledovanja lastnih ciljev z zago-
tavljanjem, da so učenci pripravljeni sprejemati premišljene odločitve, ne pa
brez premisleka odločitve drugih, ali se podrejati na način kulturne ali poli-
tične korektnosti, ki je postala »rak rana« sodobne družbe.
Socialni model v inkluziji, ki ga prepoznavamo v tem, da kot težave otroka
s posebnimi potrebami upošteva le okoljske dejavnike, se je pokazal kot ne-
popoln, saj zanemarja posameznikovo motnjo ali bolezen. Zato bi veljalo v
večji meri uveljavljati interakcijski model, ki upošteva tako interne kot eks-
terne dejavnike – tako posameznikova močna kot šibka področja (Weinert
2015). To pomeni, da je treba prepoznavati dejavnike v okolju, jih upoštevati
in z njimi upravljati v dobrobit učenca, pri čemer se moramo zavedati, kaj je
treba narediti v smislu organizacije šole in učnih okoliščin na makro-, sred-
nji in nižji ravni sistema. Poleg tega je treba prepoznavati motnje ali težave
otroka in jih ne zanikovati. Pri tem slednjem pa bi morali prednostno uve-
ljavljati načela pozitivne psihologije v poučevanju in svetovanju, ki gradi na
močeh posameznika tudi za premagovanje težav in bolezni.
Čegradimopedagoškisistem,kiupoštevaposameznika,demokratičnena-
čela in participacijo v skupnosti, to nujno terja ponotranjenje skupnih vre-
dnot v socializaciji oz. šolski vzgoji, kar je poznano od Aristotela (2022) dalje.
Topomeni,damoramovokviruinkluzijekotpedagoškegakonceptaskupno-

416