Page 410 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision

Janez Drobnič

en dejavnik v edukaciji otrok. Je pa še drugi vidik, ki pomeni, da so dejavniki
tudi v samem otroku, in te je treba upoštevati v programskih ciljih, da se te
omejitve in težave v največji meri reducirajo.
Poleg spoznanja o kompleksni interakciji med posameznikom in okoljem v
učnem procesu je socialni model tisti, ki premakne fokus od deficita posame-
znika k problemu družbe, kjer se invalidnost redefinira kot socialna ovira in
zapostavljanje. Čeprav okolijski dejavniki igrajo pomembno vlogo v teh teo-
rijah, celo v originalni teoriji učenja socialnega konstrukturiranja, pa je treba
poudariti še dihotomijo: ali je fokus na učenju in razvoju posameznika kot
lastnem pridobitvenem projektu/cilju ali pa na izobraževanju kot procesu, ki
ga izvaja šola (LaveinWenger 1991). Tistebolj socialneteorije učenja, kipou-
darjajo udeležbo v skupnosti, zato poudarjajo participativno metaforo uče-
nja (Sandell 2007) in ne zgolj pridobitvene. V metafori sodelovanja se učenje
razume kot participacija v skupnosti, znanje pa je vidik prakse ali aktivnosti,
pripadnosti, participacije in komunikacije. Norwich (2013) pravi, da je poziv k
participativnemupristopudo učenjasprejemljivzatiste,ki odklanjajo »medi-
cinski model«. Se pa lahko vprašamo, kaj pomeni ta participacija (udeležba)
v konkretnem smislu: ali samo udeležbo pri pridobivanju/usvajanju znanja
za sebe – pridobitvena komponenta – ali pa tudi dajanje svojega lastnega
prispevka drugim v šolski skupnosti. Z vidika komunitarnosti potemtakem
šolska skupnost pomeni dajanje in prejemanje, kar utegnemo pogrešati v
družbah s poudarjenim sebičnim individualizmom.

Socialni model v izobraževanju
Preskok fokusiranja z učenčevih motenj na interakcijo med otrokom in šolo
je povzročil nujnost reform in sprememb, kar je postala ključna točka pri obli-
kovanju ideje razvoja inkluzivne šole v 90. letih prejšnjega stoletja. Booth in
Ainscow (2011) ugotavljata, da so tisti avtorji, ki so poudarjali socialni in ne
individualni vidik ter s tem tudi pojem PIP, postali osrednji dejavnik v razvoju
ideje, kaj je to inkluzivno izobraževanje. S tem pa ni prišlo do popolne pre-
vlade socialnega modela nad individualnim, saj so se še vedno ohranjala sta-
lišča, ki so poudarjala individualne dejavnike oz. posebne potrebe, motnje in
težave otrok. Če je sistem PIP definiran kot problem sistemskih, torej okolj-
skih omejitev (inkluzija), potem je ravno sprememba sistema tista, ki zago-
tavlja prilagoditev okolja individualnim razlikam otrok in ne obratno (inte-
gracija). Zato je logično, da skrajni socialni model v tem socialnem kontekstu
ne prepoznava motenj kot takih, ki jih je treba obravnavati, pač pa vse stavi
na socialno okolje, predvsem šolo, ki se mora prilagajati učencu.
Socialni model v izobraževanju se je razvil deloma na podlagi kritik s strani

410