Page 30 - Izštevanke, izštevalnice in preštevanke v pedagoškem procesu

Ljudska pesem

ške domišljije poraja igre z rimanim besedilom, razna izpremetavanja rekov,
onomatopoetične verze, ki oponašajo razne glasove živali in predmetov (Ku-
mer, 1996, str. 25). Marija Stanonik (2006, str. 251) pravi, da se otroška ljudska
pesem napaja iz treh virov. Besedila otroške pesmi so lahko ustvarili odrasli
oblikovalci posebej za otroke. Lahko so izdelek otrok samih ali pa nastanejo
kot pojavi, ki so v življenju odraslih izgubili svojo primarno funkcijo in se na
poslednji stopnji pred propadom zatečejo v otroško slovstveno folkloro, ki je
dostopna otrokovemu razumevanju. Otroci sami tudi odločajo in odločijo, kaj
ostane na cedilu njihove pozornosti in kaj pade skozenj v skorajšnjo pozabo.
Seveda pa ima otroška ljudska pesem predvsem zabavno funkcijo, opravlja
pa tudi vzgojno nalogo po načelu prijetno s koristnim, pri čemer je bistve-
no sodelovanje odraslih. Estetska funkcija jima je podrejena. Ko pa začneta
zabavna in vzgojna funkcija zamirati, prevlada estetska funkcija in v novih
okoliščinah otroški ljudski pesmi omogoči ponovno prilagoditev sodobne-
mu pojmovanju.
Otroci izštevanke najraje uporabljajo pri skrivanju in lovljenju. Poznamo ve-
liko različnih izštevank v zelo podobnih inačicah, njihove vsebine pa so vča-
sih popolnoma nesmiselne. Otroci pa jih zelo radi tudi spreminjajo. Literarni
teoretiki izštevank ne uvrščajo v svojevrstno pesniško obliko, kljub temu da
nam njihov izjemno bogat ritem »pade« naravnost v ušesa. Kljub temu pa ni
težko dokazati, da je izštevanka tudi pesniška oblika, saj ima svoja stroga pra-
vila. Ima živ in bogat ritem. Tega imajo izštevanke zaradi dveh razlogov. Prvi
je ta, da si izštevanko otroci hitreje in lažje zapomnijo. Lahko pa ritem služi
kot besedna uvertura v gibalno igro, ples. Same izštevanke pa dokazujejo,
da obstaja vez med otroškim doživljanjem sveta, ki je odraslim očem prikrita
(Lipnik in Fajfar, 1994; Novak, 1997).
Slovstvena folklora obsega besedila raznolike dolžine, ki segajo od ene be-
sede, pogosto uporabljene metaforično, do daljših besedil, kot so pravljice
in pesmi, ki se prenašajo preko naravnega načina komunikacije. Klasična de-
finicija opredeljuje, da se ta besedila tradicionalno prenašajo iz roda v rod,
vendar dandanes ostajajo v družbi za določen čas, zlasti če avtor ni znan in so
sprejeta v družbeni repertoar, zaradi česar so širše razširjena. Gre za estetski
pojav, ki se običajno širi v verbalnem mediju in v sodobnem času tudi v tiska-
ni obliki. Funkcije ljudskega slovstva/slovstvene folklore so različne, vendar
imajo vse poudarjeno komunikacijsko vlogo, saj neposredno nagovarjajo na-
slovnika, bodisi osebo ali višjo silo (Stanonik, 1999).
Kot meni Stanonik (1999), je otroška slovstvena folklora zbirni pojem za be-
sedil(c)a, ki živijo predvsem med otroki. V njih se svojevrstno družita resnični
svet narave in odraslih ter domišljijski in naivni otroški svet s svojo poseb-

30