Page 26 - Izštevanke, izštevalnice in preštevanke v pedagoškem procesu

Ljudska pesem

no in fiksirano dejavnostjo ob nastanku in obnavljanju umetne poezije (Vo-
dušek, 2003). Zmaga Kumer (1996, str. 13–14) ljudsko pesem označuje takole:
»Ljudska pesem je tisti del vokalne glasbene kulture, ki nastaja kot stvaritev
posameznika, živi pa v skupnosti, in sicer tisti, za katero je značilna prete-
žno spontana, ne zavestno premišljena, pretežno nešolana, improvizorična
ustvarjalna in poustvarjalna dejavnost. Čeprav podvržena spremembam, pa
vendar ohranja tudi sestavine, ki pripadajo dediščini iz minulih dob. Nekatere
njene vsebinske sestavine so pogojene geografsko, sociološko, zgodovinsko
in jezikovno ter so na primerih na posameznem območju občutene kot etnič-
ne ali krajevne značilnosti.«
Mira Omerzel Terlep (1984, str. 3–4) v svojem raziskovanju poudarja, da je
ljudska glasba inherentno povezana z načinom življenja in s kulturo vsake-
ga ljudstva. Kljub temu je redko mogoče nedvoumno določiti kraj in čas na-
stanka ljudskega izročila, kamor sodi tudi ljudska pesem, saj se le-to nenehno
spreminja in prilagaja trenutnemu okusu časa. Avtorica izpostavlja, da defini-
cijo ljudskosti lahko opišemo s tem, kaj ljudstvo poje, igra ali pleše. Ljudskost
določata uporabnost in pogostost. Glasba, ki jo označujemo kot ljudsko, je
tako glasba, ki se uveljavlja med širokimi množicami v določenem času in
kraju, pri čemer posamezne stvaritve preoblikuje in prilagaja svojemu estet-
skemu dojemanju. Nadalje poudarja, da se tudi ljudstvo skozi čas spreminja,
zato v ljudsko ustvarjalnost vključuje glasbo, ki je bila v določenem obdobju
značilna za najrazličnejše družbene plasti, vključno s kmeti, z obrtniki in me-
ščani. V besedilih ljudskih pesmi se prepletata resničnost in ustvarjalna do-
mišljija. Zgodovinsko ugotovljeni dogodki so podani tako, kakor jih je dojel
človek, ki je pesemsko besedilo zložil, skladno s spontanim slogom, oblikami
in načinom izražanja ljudske govorice (Denac in Žnidaršič, 2018; Kramolc idr.,
1969; Kumer, 1996, str. 10; Šivic in Terseglav, 2006).
Pomemba značilnost ljudske pesmi, ki jo opisuje Zmaga Kumer (1996, str.
11–13), je ustno prenašanje pesmi, ki gre iz roda v rod, kar ustvarja tradicional-
nost. Ob tem prehajanju nastajajo spremembe, saj vsaka ponovitev prinaša
variante. Ljudska pesem ima vedno tudi določeno vlogo, saj nikoli ni sama
sebi namen. Namenjena je razvedrilu, družabnosti, posebnim priložnostim
… Če je ljudska pesem povezana s šegami, je hkrati trdoživa in spremenljiva,
saj se spreminja v času in prostoru, kakor živ organizem.
Zmaga Kumer (2002, str. 18–24) slovensko ljudsko pesem po vsebini raz-
deli na ljubezenske, svatovske, mrliške, plesne pesmi, pesmi o samskem in
zakonskem stanu, vojaške pesmi, pesmi o raznih stanovih (tj. poklicih) in delu,
koledniške, nabožne, romarske, pivske in otroške pesmi, ki so zelo raznolike po
vsebini, obliki ali načinu izvajanja, saj imajo lahko melodijo ali pa so samo rit-

26