Page 32 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 32
musica et artes
testirali in napisali, da so v delu imenovani tudi »drugi neznatni ljudje, za ka-
tere bi bilo bolje, da bi se učili, kakor da hočejo druge poučevati«. Kajti njiho-
ve pesmi da so pohujšljive – s tem so udarili po polemični O vy hudi fary –,
kar jih je mogoče pripustiti, pa »glede zlogov niso pravilno zložene po kvantite-
ti«. In ker so dobre ter slabe pesmi pomešane, knjiga nima tistega blagega og-
nja, ki hišo duha razsvetli, ampak več onega, ki jo zakadi. Tako se bo zgodilo,
da bodo pesmi ljudi menda prej pohujšale kot poboljšale, kar je bil njihov na-
men. In to bo veri zagotovo bolj v škodo kot v prid. Sploh pa se je vse zgodi-
lo za njih in Primoža Trubarja hrbtom ter mimo njihove volje, zato naj se la-
stnik uraškega zavoda v prihodnje varuje podobnih izpadov in naj ne daje v
tiskarske preše ničesar, kar deželni stanovi ne bi bili potrdili.22 Taka postscipta
so Trubarju kajpak tudi prislužila, da je kazalec na termometru odnosov med
kranjskim superintendentom in Ungnadom krenil strmo proti ledišču, la-
stnik Bibel-Anstalta v Urachu pa je Trubarju le malo kasneje dozdevno poni-
žanje vrnil ter zavrnil natis Tega celega psalterja Davidovega v lastni tiskarni.
Seveda pa je mogoče o Enih duhovnih peisnih zapisati tudi naslednje:
gotovo je, da se z jezikovno podobo občutno razlikujejo od knjižnojezikov-
nega uzusa, kot ga je Trubar uveljavljal v svojih tiskih. Če je upoštevati v ob-
zir polemiko med Trubarjem, Konzulom, Klombnerjem in ostalimi zastran
prevajanja hrvaških knjig pri uraškem zavodu, bi bilo mogoče celo misli-
ti, da je ta razlika hotena. Tisk se tudi po izdelavni (obrtni) kvaliteti in ti-
pografski podobi znatno razlikuje od siceršnjega standarda, ki je veljal za iz-
daje slovenske reformacije – zlasti za Trubarjeve, kasneje Dalmatinove in
Felicijana Trubarja oz. Andreja Savinca tiske –, kajti Enim duhovnim peis
nim ni mogoče pripisati podobne korekturne čistosti, kot jo imajo druga to-
vrstna tiskana besedila slovenske reformacije. Zdi se, da Juričič in Mravlja,
ki je bil sicer tiskarski pomočnik (»Junge«) in bi tako (glede na siceršnje ko-
rektorske kompetence večine personala zlasti po uveljavljenjih kontinental-
nih tiskarnah 16. stoletja) mogel imeti ustrezno obrtno ter korektorsko zna-
nje za oskrbovanje slovenskih tiskov, kljub Klombnerjevemu zagotavljanju
nista bila kos svoji nalogi.
Se pa kažejo Ene duhovne peisni kot tisti kancional slovenskega 16. sto-
letja, ki je glede na raznovrstnost protestantske cerkvene pesmi na Nemškem,
pogojene z različnimi smermi reformacije, prinesel največ različnega oz. naj-
manj reduciranega tudi v slovenski jezik – in je tako do Dalmatinove pesma-
rice (1584) s tedanjim razvojem evropske reformacije najbolj uglašen sloven-
ski kancional.
22 Rupel, op. cit., 164.
30
testirali in napisali, da so v delu imenovani tudi »drugi neznatni ljudje, za ka-
tere bi bilo bolje, da bi se učili, kakor da hočejo druge poučevati«. Kajti njiho-
ve pesmi da so pohujšljive – s tem so udarili po polemični O vy hudi fary –,
kar jih je mogoče pripustiti, pa »glede zlogov niso pravilno zložene po kvantite-
ti«. In ker so dobre ter slabe pesmi pomešane, knjiga nima tistega blagega og-
nja, ki hišo duha razsvetli, ampak več onega, ki jo zakadi. Tako se bo zgodilo,
da bodo pesmi ljudi menda prej pohujšale kot poboljšale, kar je bil njihov na-
men. In to bo veri zagotovo bolj v škodo kot v prid. Sploh pa se je vse zgodi-
lo za njih in Primoža Trubarja hrbtom ter mimo njihove volje, zato naj se la-
stnik uraškega zavoda v prihodnje varuje podobnih izpadov in naj ne daje v
tiskarske preše ničesar, kar deželni stanovi ne bi bili potrdili.22 Taka postscipta
so Trubarju kajpak tudi prislužila, da je kazalec na termometru odnosov med
kranjskim superintendentom in Ungnadom krenil strmo proti ledišču, la-
stnik Bibel-Anstalta v Urachu pa je Trubarju le malo kasneje dozdevno poni-
žanje vrnil ter zavrnil natis Tega celega psalterja Davidovega v lastni tiskarni.
Seveda pa je mogoče o Enih duhovnih peisnih zapisati tudi naslednje:
gotovo je, da se z jezikovno podobo občutno razlikujejo od knjižnojezikov-
nega uzusa, kot ga je Trubar uveljavljal v svojih tiskih. Če je upoštevati v ob-
zir polemiko med Trubarjem, Konzulom, Klombnerjem in ostalimi zastran
prevajanja hrvaških knjig pri uraškem zavodu, bi bilo mogoče celo misli-
ti, da je ta razlika hotena. Tisk se tudi po izdelavni (obrtni) kvaliteti in ti-
pografski podobi znatno razlikuje od siceršnjega standarda, ki je veljal za iz-
daje slovenske reformacije – zlasti za Trubarjeve, kasneje Dalmatinove in
Felicijana Trubarja oz. Andreja Savinca tiske –, kajti Enim duhovnim peis
nim ni mogoče pripisati podobne korekturne čistosti, kot jo imajo druga to-
vrstna tiskana besedila slovenske reformacije. Zdi se, da Juričič in Mravlja,
ki je bil sicer tiskarski pomočnik (»Junge«) in bi tako (glede na siceršnje ko-
rektorske kompetence večine personala zlasti po uveljavljenjih kontinental-
nih tiskarnah 16. stoletja) mogel imeti ustrezno obrtno ter korektorsko zna-
nje za oskrbovanje slovenskih tiskov, kljub Klombnerjevemu zagotavljanju
nista bila kos svoji nalogi.
Se pa kažejo Ene duhovne peisni kot tisti kancional slovenskega 16. sto-
letja, ki je glede na raznovrstnost protestantske cerkvene pesmi na Nemškem,
pogojene z različnimi smermi reformacije, prinesel največ različnega oz. naj-
manj reduciranega tudi v slovenski jezik – in je tako do Dalmatinove pesma-
rice (1584) s tedanjim razvojem evropske reformacije najbolj uglašen sloven-
ski kancional.
22 Rupel, op. cit., 164.
30
