Page 51 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 51
nestični vezaj v »phil - harmonicorum« – signifikant
je bil prav ta terminus podvržen določenim bolj ali manj močnim premenam
in nerazumevanju. Intelektualno je zahtevnejši od ostalih dveh členov imena.
Na tej točki je dobro, da zavestno vemo, da nam definicija ne pove niče-
sar o tem, kaj tisto definirano je, kaj je njeno bistvo oz. ‘kajstvo’. O tem nas je
poučil že Aristotel.5 O tem ‘kajstvu’ se moramo po njegovem napotku vpra-
šati v naslednjem spoznavnem koraku: potem, ko smo že spoznali, ‘da nekaj
je’(Aristotelov to hoti ésti) in zakaj ima takšno/-e lastnost/-i, ki velja/-jo tudi
zanj, se šele lahko začnemo vpraš(ev)ati tò tí ’esti, kaj to je.
Podobne poti razmišljanja in spraševanja so se dogajale v intelektual-
nih krogih ljubljanskih akademij okoli leta 1700. Academia Phil - Harmo-
nicorum Labaci je polnokrvno bivala znotraj njihovega miselnega obnebja v
moči svojega razločka, svojih lastnosti, ki so jih domislili, pojmovno prelili v
ime in – na našo srečo – vse vestno zapisali. Smo na področju znakov in tega,
kar označujejo, pomenijo – na področju od antike sem vedno sodobne dvoji-
ce semeion/semaínein.
Ferdinand de Saussure je bil v jeziku posebej pozoren na razliko med
znaki6 in pojmi, oziroma med čutno zaznavno podobo znaka in smislom, med
signifikantom in pomenom. Čeprav sam zagotovo ni slutil, da bo začetnik mo-
dernega jezikoslovja in, še manj, da bo s svojimi idejami sprožil najvplivnejše
miselno deblo v preteklem stoletju – strukturalizem7, je na izviren način iz-
postavil nov vidik tistega, kar že od Aristotela dalje zahodni modroslovni svet
zavestno čuti, na področjih znanosti, umetnosti in tehnike pa nenehno razvi-
ja:8 človek je animal simbolicum, simbolno bitje, saj se je ‘u-človečil’ v trenut-
5 Aristoteles, Analytika ystera – Druga analitika, 92b37. ‚Kajstvo‘ je izraz, ki ga je vpeljal slovenski filo-
zof France Veber; Aristotelov (gr.) tò tí esti, kaj nekaj je, njegovo bistvo (Janez Janžekovič), lat. quid-
ditas.
6 Saussure vidi v znaku kombinacijo slušne podobe in pojma. Umberto Eco razločuje med signa-
lom, dogovorjenim znakom za določeno dejstvo, in znakom. Umberto Eco, Segno (Milano: Mon-
dadori, 1980), 140, in tudi 84–86.
7 Temeljno delo, Cours de linguistique générale, ki je leta 1916 posthumno izšlo v obliki, kot jo pozna-
mo danes, pod Saussurejevim avtorstvom, je v resnici mukotrpno sestavljen spis iz zapiskov ne-
kaj učencev, ki jih obilno dopolnjujejo učenjakove beležke osnutkov. To, kar je po njegovi zaslugi
pognalo evropsko misel v novi tek, je bila dejansko peščica njegovih dialektičnih oz. antitetičnih
dihotomij, s katerimi razklenemo osrednje vidike v delovanju sistemov jezika; npr. sinhronost/dia
hronost, jezik/govor, sintagmatičnost/paradigmatičnost, signifikant/pomen. Na voljo imamo slovenski
prevod: Ferdinand de Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja (Ljubljana: Studia humanitatis,
1997).
8 Aristoteles v VIII. knjigi (H) svoje Metafizike, ki govori o »počelih čutnozaznavnih bitnosti«, tik
pred tretjim poglavjem, ko spregovori o »razlikovanju med konkretno bitnostjo in podobo«, izreče tole
pomeljivo trditev: »Je namreč z ene strani bitnost kot snov, z druge strani pa bitnost kot podoba (morfé) in
dejanskost, tretje vrste pa je bitnost, ki izhaja iz teh dveh.« Aristoteles, Metafizika VIII, 1043a28, prev. Va-
lentin Kalan (Ljubljana: ZRC, 1999), 207.
49
je bil prav ta terminus podvržen določenim bolj ali manj močnim premenam
in nerazumevanju. Intelektualno je zahtevnejši od ostalih dveh členov imena.
Na tej točki je dobro, da zavestno vemo, da nam definicija ne pove niče-
sar o tem, kaj tisto definirano je, kaj je njeno bistvo oz. ‘kajstvo’. O tem nas je
poučil že Aristotel.5 O tem ‘kajstvu’ se moramo po njegovem napotku vpra-
šati v naslednjem spoznavnem koraku: potem, ko smo že spoznali, ‘da nekaj
je’(Aristotelov to hoti ésti) in zakaj ima takšno/-e lastnost/-i, ki velja/-jo tudi
zanj, se šele lahko začnemo vpraš(ev)ati tò tí ’esti, kaj to je.
Podobne poti razmišljanja in spraševanja so se dogajale v intelektual-
nih krogih ljubljanskih akademij okoli leta 1700. Academia Phil - Harmo-
nicorum Labaci je polnokrvno bivala znotraj njihovega miselnega obnebja v
moči svojega razločka, svojih lastnosti, ki so jih domislili, pojmovno prelili v
ime in – na našo srečo – vse vestno zapisali. Smo na področju znakov in tega,
kar označujejo, pomenijo – na področju od antike sem vedno sodobne dvoji-
ce semeion/semaínein.
Ferdinand de Saussure je bil v jeziku posebej pozoren na razliko med
znaki6 in pojmi, oziroma med čutno zaznavno podobo znaka in smislom, med
signifikantom in pomenom. Čeprav sam zagotovo ni slutil, da bo začetnik mo-
dernega jezikoslovja in, še manj, da bo s svojimi idejami sprožil najvplivnejše
miselno deblo v preteklem stoletju – strukturalizem7, je na izviren način iz-
postavil nov vidik tistega, kar že od Aristotela dalje zahodni modroslovni svet
zavestno čuti, na področjih znanosti, umetnosti in tehnike pa nenehno razvi-
ja:8 človek je animal simbolicum, simbolno bitje, saj se je ‘u-človečil’ v trenut-
5 Aristoteles, Analytika ystera – Druga analitika, 92b37. ‚Kajstvo‘ je izraz, ki ga je vpeljal slovenski filo-
zof France Veber; Aristotelov (gr.) tò tí esti, kaj nekaj je, njegovo bistvo (Janez Janžekovič), lat. quid-
ditas.
6 Saussure vidi v znaku kombinacijo slušne podobe in pojma. Umberto Eco razločuje med signa-
lom, dogovorjenim znakom za določeno dejstvo, in znakom. Umberto Eco, Segno (Milano: Mon-
dadori, 1980), 140, in tudi 84–86.
7 Temeljno delo, Cours de linguistique générale, ki je leta 1916 posthumno izšlo v obliki, kot jo pozna-
mo danes, pod Saussurejevim avtorstvom, je v resnici mukotrpno sestavljen spis iz zapiskov ne-
kaj učencev, ki jih obilno dopolnjujejo učenjakove beležke osnutkov. To, kar je po njegovi zaslugi
pognalo evropsko misel v novi tek, je bila dejansko peščica njegovih dialektičnih oz. antitetičnih
dihotomij, s katerimi razklenemo osrednje vidike v delovanju sistemov jezika; npr. sinhronost/dia
hronost, jezik/govor, sintagmatičnost/paradigmatičnost, signifikant/pomen. Na voljo imamo slovenski
prevod: Ferdinand de Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja (Ljubljana: Studia humanitatis,
1997).
8 Aristoteles v VIII. knjigi (H) svoje Metafizike, ki govori o »počelih čutnozaznavnih bitnosti«, tik
pred tretjim poglavjem, ko spregovori o »razlikovanju med konkretno bitnostjo in podobo«, izreče tole
pomeljivo trditev: »Je namreč z ene strani bitnost kot snov, z druge strani pa bitnost kot podoba (morfé) in
dejanskost, tretje vrste pa je bitnost, ki izhaja iz teh dveh.« Aristoteles, Metafizika VIII, 1043a28, prev. Va-
lentin Kalan (Ljubljana: ZRC, 1999), 207.
49
