Page 52 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 52
musica et artes
ku, ko je izstopil iz gole konkretnosti, iz čutnih zaznav hic et nunc,9 in presto-
pil prag v nezaznaven, pojmoven, miseln svet. Ko je človek z mislimi ugledal
čutno zaznavno stran znaka, je vstopil v svet idej, pa tudi v čas oz. zgodovino.
Ob tem pa je prvič zaznal tudi prepad med sinhroničnim in diahroničnim ča-
som. Postal je meta-fizik v dobesednem pomenu te neprevedljive grške bese-
de. Začela se je zgodovina, stekel je raznoliki in večpomenski čas. Še tako maj-
hen znak, če in ko ga zaznamo, postane mogočen nosilec sporočil iz sveta, ki
nas obdaja, in iz onostranstva golega jaza, postane Hermes, sel bogov.
V zgodovini imata dolge korenine bodisi ugled pisave, ki zvočni govor
in jezik kristalizira v likovne podobe, bodisi njena – v pradavnini celo po-
božanstvena – premoč nad govorjeno besedo. Vsi zapisi in njih odtenki so
kristali piščevih misli, idej, mišljenj.
Ne smemo se čuditi, če so naši ljubljanski akademiki okoli leta 1700 v
obdobju, ki je – tik po zmagi nad Turki pred Dunajem leta 1683 – pomenilo
obljubo miru, blaginje in vsespološnega kulturnega in civilizacijskega razcve-
ta, zaživeli svojevrstno duhovno pomlad, ki je bruhnila na dan vizije, ki so
med Slovenci stoletja čakale, da vzklijejo. Schönleben-Valvazor-Dolničarjeva
vizija preporoda Jazonove Aemonae-Ljubljane, ki naj bi bila po njihovih izra-
čunih celo za za 472 let starejša od Rima, sodi v ta pomladni razcvet v ozkem
krogu ljubljanskih rodoljubov in akademikov. Operozi prej, takoj za njimi pa
enako naši fil-harmoniki so to idejo vzeli zares in ji dajali operativni okvir, či-
gar sledovi so vidini tudi v tem, o čemer tu razpravljamo. Tudi kmečki upori,
ki sovpadajo s tem obdobjem, na svoj način nakazujejo podobno prebujanje,
ki je seglo v vse pore naroda, ki je bil v tistem času več kot devet desetin kmeč-
kega stanu. Naša Academiae Phil - Harmonicorum je le manjši izsek tega du-
hovnega vrvenja, a pomemben izsek z vidnimi sadovi in sledovi, vse do danes.
Naš nestični vezaj pa znotraj tega vrvenja izpostavlja na poseben način moč
željà tistih, ki v Ljubljani ljubijo Harmonijo.
Nestični vezaj v terminusu »Phil - Harmonicorum« v virih
ustanoviteljev in njihovega ožjega kroga: status questionis
Na tem mestu bomo pregledali status questionis samega vprašanja – dejstvo
in oblike zapisa imena – na podlagi dosegljivih prvotnih virov, ki so ga upo-
rabljali v ožjem in širšem krogu akademikov ob samem nastanku Academiae
Phil - Harmonicorum Labacensium. Gre za vpogled v besedila, v izbiro lika
9 Eco, op. cit., 90sl. Na tem mestu izpostavi svojo hipotezo iz leta 1972, ki trdi, da ni res, da je človek
postal človek, ko je začel uporabljati orodja, marveč je res obratno: ko je človek zaznal, da predme-
ti v naravi lahko postanejo tudi možna orodja, npr. kamni kot orožje v napadu ali obrambi, takrat
je prestopil v svet simbolov, znakov, gr. seméion.
50
ku, ko je izstopil iz gole konkretnosti, iz čutnih zaznav hic et nunc,9 in presto-
pil prag v nezaznaven, pojmoven, miseln svet. Ko je človek z mislimi ugledal
čutno zaznavno stran znaka, je vstopil v svet idej, pa tudi v čas oz. zgodovino.
Ob tem pa je prvič zaznal tudi prepad med sinhroničnim in diahroničnim ča-
som. Postal je meta-fizik v dobesednem pomenu te neprevedljive grške bese-
de. Začela se je zgodovina, stekel je raznoliki in večpomenski čas. Še tako maj-
hen znak, če in ko ga zaznamo, postane mogočen nosilec sporočil iz sveta, ki
nas obdaja, in iz onostranstva golega jaza, postane Hermes, sel bogov.
V zgodovini imata dolge korenine bodisi ugled pisave, ki zvočni govor
in jezik kristalizira v likovne podobe, bodisi njena – v pradavnini celo po-
božanstvena – premoč nad govorjeno besedo. Vsi zapisi in njih odtenki so
kristali piščevih misli, idej, mišljenj.
Ne smemo se čuditi, če so naši ljubljanski akademiki okoli leta 1700 v
obdobju, ki je – tik po zmagi nad Turki pred Dunajem leta 1683 – pomenilo
obljubo miru, blaginje in vsespološnega kulturnega in civilizacijskega razcve-
ta, zaživeli svojevrstno duhovno pomlad, ki je bruhnila na dan vizije, ki so
med Slovenci stoletja čakale, da vzklijejo. Schönleben-Valvazor-Dolničarjeva
vizija preporoda Jazonove Aemonae-Ljubljane, ki naj bi bila po njihovih izra-
čunih celo za za 472 let starejša od Rima, sodi v ta pomladni razcvet v ozkem
krogu ljubljanskih rodoljubov in akademikov. Operozi prej, takoj za njimi pa
enako naši fil-harmoniki so to idejo vzeli zares in ji dajali operativni okvir, či-
gar sledovi so vidini tudi v tem, o čemer tu razpravljamo. Tudi kmečki upori,
ki sovpadajo s tem obdobjem, na svoj način nakazujejo podobno prebujanje,
ki je seglo v vse pore naroda, ki je bil v tistem času več kot devet desetin kmeč-
kega stanu. Naša Academiae Phil - Harmonicorum je le manjši izsek tega du-
hovnega vrvenja, a pomemben izsek z vidnimi sadovi in sledovi, vse do danes.
Naš nestični vezaj pa znotraj tega vrvenja izpostavlja na poseben način moč
željà tistih, ki v Ljubljani ljubijo Harmonijo.
Nestični vezaj v terminusu »Phil - Harmonicorum« v virih
ustanoviteljev in njihovega ožjega kroga: status questionis
Na tem mestu bomo pregledali status questionis samega vprašanja – dejstvo
in oblike zapisa imena – na podlagi dosegljivih prvotnih virov, ki so ga upo-
rabljali v ožjem in širšem krogu akademikov ob samem nastanku Academiae
Phil - Harmonicorum Labacensium. Gre za vpogled v besedila, v izbiro lika
9 Eco, op. cit., 90sl. Na tem mestu izpostavi svojo hipotezo iz leta 1972, ki trdi, da ni res, da je človek
postal človek, ko je začel uporabljati orodja, marveč je res obratno: ko je človek zaznal, da predme-
ti v naravi lahko postanejo tudi možna orodja, npr. kamni kot orožje v napadu ali obrambi, takrat
je prestopil v svet simbolov, znakov, gr. seméion.
50
