Page 46 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 46
musica et artes
30. julija je praznovala A' kademija Philo-Harmonicorum' svoj prvi javni nastop na
Ljubljanici z umetnim ognjem. Vse mesto je privrelo gledat veselico. Vse ladje do
zadnje so bile oddane, in celo zmanjkalo jih je, da niso mogle vseh ljudij vsprejeti.31
Regate na Ljubljanici so postale stalnica filharmoničnih prireditev in
ena posebej priljubljenih zabav Ljubljančanov, spremljana z glasbo. Poleg tega
so pomembnejše dogodke iz življenja cesarske družine ali družine deželnega
glavarja poleg glasbe redno obeleževali tudi z ognjemetom in salvami iz
grajskih topov.
Vendarle za »prvi glavni praznik« filharmonikov imenuje Dolničar
v svoji kroniki imenuje šele obhajanje godu sv. Cecilije novembra leta 1702:
»22. novembra na god sv. Cecilije so obhajali gg. Academici-Musici svoj prvi
glavni praznik slovesno pri oo. avguštincih pred špitalskimi vrati0«.32 S tem
Dolničar posredno tudi poudarja pomen religioznega v kontekstu delovanja
filharmonikov vse do njihovega končnega zatona.
Iz kronik je pogosto zaslediti, kako močno se je glasba filharmonikov
vtisnila v poslušalce in jih pogosto ganila.33 Med posebej slikovitimi izstopa
oris žalne slovesnosti ob smrti cesarja Leopolda I. leta 1705:
Sicer temačna cerkev je bila zdaj razsvetljena z baklami in plameni številnih svetilk.
Med molitvijo navzočih se je glasila žalna in nadvse izbrana glasba. Pri vsem tem
pa je zaslužila največje priznanje tromba, ki je s strahovitim glasom zadonela, ko
so prišli do Dies irae in do tistega tromba strašno zadonela; ako bi bil to slišal, bi
verjel, da je zadonela trobenta sodnega dne.34
Kljub pomanjkanju konkretnih muzikalij lahko torej iz slikovitih
kroniških zapisov in omenjenih posrednih virov razberemo plastično podobo
glasbene ustvarjalnosti in poustvarjalnosti v baročni Ljubljani. Ustvarjalni
okvir in recepcijski kontekst fenomenološko določata tedanji glasbi kot
kompleksnemu estetskemu in kulturnemu fenomenu širši referenčni okvir,
v katerem jo moremo »razumeti« in definirati njeno »razumevanje«. S tem
pa pravzaprav celo brez »glasbe« lahko govorimo o »glasbi«.
31 Steska, »Dolničarjeva Ljubljanska kronika od l. 1660. do l. 1718.,« 95; prim. tudi Viktor Steska,
»Academia Philo-Harmonicorum v Ljubljani: ob dvestoletnici (1702-1902),« Dom in svet 15, št. 4
(1902): 234.
32 Steska, »Dolničarjeva Ljubljanska kronika od l. 1660. do l. 1718.,« 96.
33 Höf ler, Glasbena umetnost pozne renesanse in baroka na Slovenskem, 75.
34 »Ecclesia universa obscura red[d]ita facibus et multiplici luminum flam[m]a luculenta facta. Musica lugub-
ris et exquisitissima inter comprecant[i]um preces personabat. Verum ex his omnibus, com ad Dies irae illud
Tuba mirum spargens sonum ventum, maximum applausum meruit tuba, horribilem sonum edens; quod
si audivisses, tubam illam extremi iudicii intonuisse crederes.« Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve:
Ljubljana 1701–1714, 153–54 (lat. izvirnik) in 307 (slov. prevod).
44
30. julija je praznovala A' kademija Philo-Harmonicorum' svoj prvi javni nastop na
Ljubljanici z umetnim ognjem. Vse mesto je privrelo gledat veselico. Vse ladje do
zadnje so bile oddane, in celo zmanjkalo jih je, da niso mogle vseh ljudij vsprejeti.31
Regate na Ljubljanici so postale stalnica filharmoničnih prireditev in
ena posebej priljubljenih zabav Ljubljančanov, spremljana z glasbo. Poleg tega
so pomembnejše dogodke iz življenja cesarske družine ali družine deželnega
glavarja poleg glasbe redno obeleževali tudi z ognjemetom in salvami iz
grajskih topov.
Vendarle za »prvi glavni praznik« filharmonikov imenuje Dolničar
v svoji kroniki imenuje šele obhajanje godu sv. Cecilije novembra leta 1702:
»22. novembra na god sv. Cecilije so obhajali gg. Academici-Musici svoj prvi
glavni praznik slovesno pri oo. avguštincih pred špitalskimi vrati0«.32 S tem
Dolničar posredno tudi poudarja pomen religioznega v kontekstu delovanja
filharmonikov vse do njihovega končnega zatona.
Iz kronik je pogosto zaslediti, kako močno se je glasba filharmonikov
vtisnila v poslušalce in jih pogosto ganila.33 Med posebej slikovitimi izstopa
oris žalne slovesnosti ob smrti cesarja Leopolda I. leta 1705:
Sicer temačna cerkev je bila zdaj razsvetljena z baklami in plameni številnih svetilk.
Med molitvijo navzočih se je glasila žalna in nadvse izbrana glasba. Pri vsem tem
pa je zaslužila največje priznanje tromba, ki je s strahovitim glasom zadonela, ko
so prišli do Dies irae in do tistega tromba strašno zadonela; ako bi bil to slišal, bi
verjel, da je zadonela trobenta sodnega dne.34
Kljub pomanjkanju konkretnih muzikalij lahko torej iz slikovitih
kroniških zapisov in omenjenih posrednih virov razberemo plastično podobo
glasbene ustvarjalnosti in poustvarjalnosti v baročni Ljubljani. Ustvarjalni
okvir in recepcijski kontekst fenomenološko določata tedanji glasbi kot
kompleksnemu estetskemu in kulturnemu fenomenu širši referenčni okvir,
v katerem jo moremo »razumeti« in definirati njeno »razumevanje«. S tem
pa pravzaprav celo brez »glasbe« lahko govorimo o »glasbi«.
31 Steska, »Dolničarjeva Ljubljanska kronika od l. 1660. do l. 1718.,« 95; prim. tudi Viktor Steska,
»Academia Philo-Harmonicorum v Ljubljani: ob dvestoletnici (1702-1902),« Dom in svet 15, št. 4
(1902): 234.
32 Steska, »Dolničarjeva Ljubljanska kronika od l. 1660. do l. 1718.,« 96.
33 Höf ler, Glasbena umetnost pozne renesanse in baroka na Slovenskem, 75.
34 »Ecclesia universa obscura red[d]ita facibus et multiplici luminum flam[m]a luculenta facta. Musica lugub-
ris et exquisitissima inter comprecant[i]um preces personabat. Verum ex his omnibus, com ad Dies irae illud
Tuba mirum spargens sonum ventum, maximum applausum meruit tuba, horribilem sonum edens; quod
si audivisses, tubam illam extremi iudicii intonuisse crederes.« Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve:
Ljubljana 1701–1714, 153–54 (lat. izvirnik) in 307 (slov. prevod).
44
