Page 58 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 58
musica et artes
Naše spraševanje po tem, ali nekaj jè (to hoti ésti) in zakaj ima takšne lastnos-
ti, se nam na tem mestu potrjuje. Pozitivnega odgovora ne razblinjo niti manj-
še različice, ki jih lahko srečamo v grafičnem zapisu nestičnega vezaja in tudi
v uporabi velikih oz. malih začetnic zlasti v drugem členu terminusove zlo-
ženke Harmonicorum. To bo – med drugim – v kasnejših stoletjih vzrok pre-
cejšnjih nihanj v zapisu.
Vedenje o tem, kakšni so bili zapisi pri sodobnikih – nečlanih, zlasti
pri tistih iz vrst operozov, bi naš vpogled še poglobilo. Med njimi srečamo
najplodovitejšega kronopisca tedanje intelektualno močno prebujene Lju-
bljane okoli leta 1700, operoza Janeza Gregorja Dolničarja (1655–1719). Če bi
imeli pred in tudi po njem – kljub njegovim določenim nepopolnostim – za
vsako dobo podobnega človeka, bi bila slovenska zgodovina precej bogatej-
ša z viri in bolj dokumentirana. Tako ostaja on prvi člen v verigi nadaljnjih
raziskav na poti približevanja vsebini specifik ljubljanskih filharmonikov.
S. Caecilia in pečatnik – enoten symbolum
Academiae Phil - Harmonicorum Labaci
V razpravi, ki je potrdila prisotnost in doslednost grafičnega zapisa nestičnega
vezaja v terminusu Phil - Harmonicorum, sta enako kot tiskani viri soudele-
ženi še dve ključni prvini: S. Caecilia in z njenim likom semantično tesno po-
vezan pečatnik oz. symbolum Höfferjeve akademije. Kot vedno moramo tudi
tu najprej odgovoriti na vprašanje, ki po Aristotelovo zveni: ali to jè. Nanj za
obe prvini odgovarjajo kar sam prvi člen Leges Academiae Phil - Harmonico-
rum Labaci in v razpravi citirana mesta, ki družno pritrjujejo drug drugemu.
Zato lahko takoj preidemo na drugo vprašanje: zakaj to jè.
Leges v prvem členu poimenujejo pečatnik z izrazom symbolum. Ohra-
nil se nam je dokumentirano že v virih iz prvega odbobja23 in je v vlogi dra-
gocenega simbola (od gr. sym-bállo, aor. símbalon, dajem skupaj, zlagam, me-
čem skupaj) ter – kot takšen že po naravi – s svojo pomensko večplastnostjo
v marsičem osvetljuje in dopolnjuje pisne vire. Giblje se namreč znotraj istega
miselnega sveta, ki je najprej navdihnil idejo po ustanovitvi ljubljanske Acade-
miae Phil - Harmonicorum Labaci okoli leta 1700, ki so jo leta 1701 formalno
konkretizirali J. B. Höffer in drugi. Vsebino idejne podobe nam – podobno
kot nestični vezaj v Phil - Harmonicorum – nakazuje in razkriva tudi pečat
nik v slikovni podobi, kot speculum, kjer se zbira mnoštvo podob in njih po-
menov.
23 Glej zgoraj omembo pobotnice, ki Jakobu Schellu pl. Schellenburgu potrjuje plačilo članarine v
akademiji za leti 1704 in 1705.
56
Naše spraševanje po tem, ali nekaj jè (to hoti ésti) in zakaj ima takšne lastnos-
ti, se nam na tem mestu potrjuje. Pozitivnega odgovora ne razblinjo niti manj-
še različice, ki jih lahko srečamo v grafičnem zapisu nestičnega vezaja in tudi
v uporabi velikih oz. malih začetnic zlasti v drugem členu terminusove zlo-
ženke Harmonicorum. To bo – med drugim – v kasnejših stoletjih vzrok pre-
cejšnjih nihanj v zapisu.
Vedenje o tem, kakšni so bili zapisi pri sodobnikih – nečlanih, zlasti
pri tistih iz vrst operozov, bi naš vpogled še poglobilo. Med njimi srečamo
najplodovitejšega kronopisca tedanje intelektualno močno prebujene Lju-
bljane okoli leta 1700, operoza Janeza Gregorja Dolničarja (1655–1719). Če bi
imeli pred in tudi po njem – kljub njegovim določenim nepopolnostim – za
vsako dobo podobnega človeka, bi bila slovenska zgodovina precej bogatej-
ša z viri in bolj dokumentirana. Tako ostaja on prvi člen v verigi nadaljnjih
raziskav na poti približevanja vsebini specifik ljubljanskih filharmonikov.
S. Caecilia in pečatnik – enoten symbolum
Academiae Phil - Harmonicorum Labaci
V razpravi, ki je potrdila prisotnost in doslednost grafičnega zapisa nestičnega
vezaja v terminusu Phil - Harmonicorum, sta enako kot tiskani viri soudele-
ženi še dve ključni prvini: S. Caecilia in z njenim likom semantično tesno po-
vezan pečatnik oz. symbolum Höfferjeve akademije. Kot vedno moramo tudi
tu najprej odgovoriti na vprašanje, ki po Aristotelovo zveni: ali to jè. Nanj za
obe prvini odgovarjajo kar sam prvi člen Leges Academiae Phil - Harmonico-
rum Labaci in v razpravi citirana mesta, ki družno pritrjujejo drug drugemu.
Zato lahko takoj preidemo na drugo vprašanje: zakaj to jè.
Leges v prvem členu poimenujejo pečatnik z izrazom symbolum. Ohra-
nil se nam je dokumentirano že v virih iz prvega odbobja23 in je v vlogi dra-
gocenega simbola (od gr. sym-bállo, aor. símbalon, dajem skupaj, zlagam, me-
čem skupaj) ter – kot takšen že po naravi – s svojo pomensko večplastnostjo
v marsičem osvetljuje in dopolnjuje pisne vire. Giblje se namreč znotraj istega
miselnega sveta, ki je najprej navdihnil idejo po ustanovitvi ljubljanske Acade-
miae Phil - Harmonicorum Labaci okoli leta 1700, ki so jo leta 1701 formalno
konkretizirali J. B. Höffer in drugi. Vsebino idejne podobe nam – podobno
kot nestični vezaj v Phil - Harmonicorum – nakazuje in razkriva tudi pečat
nik v slikovni podobi, kot speculum, kjer se zbira mnoštvo podob in njih po-
menov.
23 Glej zgoraj omembo pobotnice, ki Jakobu Schellu pl. Schellenburgu potrjuje plačilo članarine v
akademiji za leti 1704 in 1705.
56
