Page 62 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 62
musica et artes
du omenjenega društva so se poleg začetnih dramskih predstav vse pogosteje
pojavljale tudi različne igre s petjem, operete pa tudi nekateri odlomki iz oper.
Vsekakor je Foerster omenjena dela dobro poznal, saj je kot dirigent in kore-
petitor v okviru Dramatičnega društva deloval vse od njegove ustanovitve.
Kot dirigent se je 19. marca 1869 posebej izkazal ob ponovni uprizoritvi ope-
rete Tičnik Benjamina Ipavca. Svoj zvezdniški trenutek pa je doživel 27. apri-
la 1872, ko je bila premierno uprizorjena njegova opereta Gorenjski slavček.
Že leta 1869 je bil s strani Kranjskega deželnega odbora objavljen razpis
za »izvirno slovensko dramsko in glasbeno gledališko tvorbo«2. Njegov na-
men ni bil zgolj spodbuditi novo slovensko glasbeno-scensko ustvarjalnost,
temveč predvsem pospešiti ustanovitev prvega slovenskega narodnega gleda-
lišča. Da je bil zadnji cilj še kako aktualen, kaže odgovor odbora Dramatične-
ga društva z dne 5. julija 1869:
Odbor je po tehtnem presejevanji gori omenjenih vprašanj postavil za vodilno nače-
lo, da mora društvo v tej zadevi vedno imeti pred očmi svoj glavni cilj in končni na-
men, to je ustanovitev stalnega narodnega gledališča v Ljubljani ter da mora pora-
biti vsa najboljša sredstva, ktera vtegnejo sprožiti izvršitev tega namena.3
Čeprav Foerster zaradi prezasedenosti sprva ni mislil kandidirati na
omenjeni razpis, se je na prigovarjanje soproge Patronile,4 ki je hotela sebi in
družini izboljšati sicer skromen finančni položaj, naposled vendarle odločil
za kandidaturo. Slednja je namreč izvedela, da pripravlja pesnica, pisateljica,
prevajalka in velika rodoljubka Luiza Pesjakova libreto, ki bi lahko bil prime-
ren za možev glasbeno-scenski prvenec. Tako se je Foerster povezal z libre-
tistko in še leta 1869 začel z uglasbitvijo libreta, ki ga je sam poprej nekoliko
predelal. Že ob komponiranju je imel pred očmi sila skromne poustvarjalne
moči, ki so bile tedaj na razpolago Dramatičnemu društvu. Tako je njegov
Slavček sprva obsegal zgolj posamezne glasbene točke med govorjenim neve-
zanim besedilom. Teh je bilo skupaj 13: Uvertura, arija Franja v D-duru, arija
Minke v B-duru, duet Minke in Franja v A-duru, arija Minke v G-duru, ari-
ja Chansonetta v Es-duru, kvintet Minka, Ninon, Franjo, Lovro in Chan-
sonette v e-molu, zbor vaščanov v D-duru, ansambel (Rajdelj, Chansonette,
Ninon in zbor) v E-duru, zbor vaščanov Ave Marija v F-duru, napitnica Lo-
2 Anton Trstenjak, Slovensko gledališče: zgodovina gledaliških predstav in dramatične književnosti slovenske
(Ljubljana: Dramatično društvo, 1892), 58.
3 Ibid.
4 Rojene Vesely (1847–1941), s katero se je poročil leta 1863. Slednja naj bi bila skladatelju vedno v
veliko oporo. Njena zasluga je tudi, da je napisal Klavirsko šolo, njej pa je nenazadnje posvetil tudi
Gorenjskega slavčka.
60
du omenjenega društva so se poleg začetnih dramskih predstav vse pogosteje
pojavljale tudi različne igre s petjem, operete pa tudi nekateri odlomki iz oper.
Vsekakor je Foerster omenjena dela dobro poznal, saj je kot dirigent in kore-
petitor v okviru Dramatičnega društva deloval vse od njegove ustanovitve.
Kot dirigent se je 19. marca 1869 posebej izkazal ob ponovni uprizoritvi ope-
rete Tičnik Benjamina Ipavca. Svoj zvezdniški trenutek pa je doživel 27. apri-
la 1872, ko je bila premierno uprizorjena njegova opereta Gorenjski slavček.
Že leta 1869 je bil s strani Kranjskega deželnega odbora objavljen razpis
za »izvirno slovensko dramsko in glasbeno gledališko tvorbo«2. Njegov na-
men ni bil zgolj spodbuditi novo slovensko glasbeno-scensko ustvarjalnost,
temveč predvsem pospešiti ustanovitev prvega slovenskega narodnega gleda-
lišča. Da je bil zadnji cilj še kako aktualen, kaže odgovor odbora Dramatične-
ga društva z dne 5. julija 1869:
Odbor je po tehtnem presejevanji gori omenjenih vprašanj postavil za vodilno nače-
lo, da mora društvo v tej zadevi vedno imeti pred očmi svoj glavni cilj in končni na-
men, to je ustanovitev stalnega narodnega gledališča v Ljubljani ter da mora pora-
biti vsa najboljša sredstva, ktera vtegnejo sprožiti izvršitev tega namena.3
Čeprav Foerster zaradi prezasedenosti sprva ni mislil kandidirati na
omenjeni razpis, se je na prigovarjanje soproge Patronile,4 ki je hotela sebi in
družini izboljšati sicer skromen finančni položaj, naposled vendarle odločil
za kandidaturo. Slednja je namreč izvedela, da pripravlja pesnica, pisateljica,
prevajalka in velika rodoljubka Luiza Pesjakova libreto, ki bi lahko bil prime-
ren za možev glasbeno-scenski prvenec. Tako se je Foerster povezal z libre-
tistko in še leta 1869 začel z uglasbitvijo libreta, ki ga je sam poprej nekoliko
predelal. Že ob komponiranju je imel pred očmi sila skromne poustvarjalne
moči, ki so bile tedaj na razpolago Dramatičnemu društvu. Tako je njegov
Slavček sprva obsegal zgolj posamezne glasbene točke med govorjenim neve-
zanim besedilom. Teh je bilo skupaj 13: Uvertura, arija Franja v D-duru, arija
Minke v B-duru, duet Minke in Franja v A-duru, arija Minke v G-duru, ari-
ja Chansonetta v Es-duru, kvintet Minka, Ninon, Franjo, Lovro in Chan-
sonette v e-molu, zbor vaščanov v D-duru, ansambel (Rajdelj, Chansonette,
Ninon in zbor) v E-duru, zbor vaščanov Ave Marija v F-duru, napitnica Lo-
2 Anton Trstenjak, Slovensko gledališče: zgodovina gledaliških predstav in dramatične književnosti slovenske
(Ljubljana: Dramatično društvo, 1892), 58.
3 Ibid.
4 Rojene Vesely (1847–1941), s katero se je poročil leta 1863. Slednja naj bi bila skladatelju vedno v
veliko oporo. Njena zasluga je tudi, da je napisal Klavirsko šolo, njej pa je nenazadnje posvetil tudi
Gorenjskega slavčka.
60
