Page 66 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 66
musica et artes
prejšnji dan. Zapiše, da naj bi temu botrovalo lepo vreme. Posledično je v časo-
pisu Laibacher Zeitung mogoče zaslediti poročilo, da se Slovenci ne zanimajo
za svoje gledališče ter da Slavčku primanjkuje kakovosten libreto, pohvale pa
je bila deležna predvsem glasbena plat operete.25
Vsekakor je bilo omenjeno delo v prvi vrsti posrečen in nikakor ne
prezahteven izraz Foersterjeve začetne kreativnosti, ki je kot eno izmed red-
kih operetnih del na Slovenskem tlakovalo pot nadaljnji slovenski glasbeno-
-scenski produkciji. Kljub začetnemu uspehu pa se opereta ni ohranila na
repertoarju Dramatičnega društva. Tako je bila po letu 1872 več kot dve de-
setletji skorajda povsem pozabljena. Vzrok za tovrsten odnos oziroma, bolje
rečeno, neodnos gre v prvi vrsti pripisati nekontinuiranemu delovanju Dra-
matičnega društva. S tem v zvezi ni zanemarljiva niti finančna kriza, ki je
leta 1873 zajela celotno avstro-ogrsko monarhijo in prizadela predvsem manj-
ša gledališča avstrijskih provinc, torej tudi Ljubljano. Dramatično društvo je
tako svoje delovanje ponovno intenziviralo šele po letu 1886, ko je kapelnik
postal Fran Gerbič. Šele tedaj lahko namreč sporede Dramatičnega društva v
osnovi primerjamo s sporedi nemškega Deželnega gledališča, ki je na Sloven-
skem neprekinjeno delovalo vse do začetka prve svetovne vojne.
Opera Gorenjski slavček
Tako je postala uprizoritev Gorenjskega slavčka zopet aktualna šele v začetku
90. let. Ker se je že ob praizvedbi pokazalo, da njegova glasbena zasnova pre-
sega okvire operete in je njegova šibka stran predvsem naivnost libreta, se je
skladatelj leta 1892 s Smetanovim praškim libretistom Emanuelom Zünglom
dogovoril za predelavo libreta, sam pa dokomponiral še nekaj glasbenih točk.
Posebej Zünglova socialna drža, povezana s patriotizmom v besedilih za Sme-
tano, je torej v Foersterju zbudila željo, da ga pridobi za predelavo libreta. Ob
tem je skladatelj večino govorjenega besedila uglasbil v recitative, kljub temu
pa je približno tretjina libreta še vedno ostala v prozi. Pri uglasbitvi le tega mu
je nato pomagal slovenski pesnik Engelbert Gangl.
Večje možnosti za uprizarjanje slovenskih glasbeno-scenskih del so se
pojavile šele leta 1892 z odprtjem novega, slovenskega Deželnega gledališča.
Le-to je s praizvedbami slovenskih del, denimo opere Teharski plemiči Be-
njamina Ipavca (10. decembra 1892),26 posebej spodbujalo domačo glasbeno-
-scensko ustvarjalnost. Tako ni bilo potrebno dolgo čakati, da je svojo krstno
25 Zlasti »medsebojno prepletanje slovanskih in italijanskih motivov«. Laibacher Zeitung, 29. april 1872.
26 Igor Grdina, Ipavci: zgodovina slovenske meščanske dinastije (Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU,
2001).
64
prejšnji dan. Zapiše, da naj bi temu botrovalo lepo vreme. Posledično je v časo-
pisu Laibacher Zeitung mogoče zaslediti poročilo, da se Slovenci ne zanimajo
za svoje gledališče ter da Slavčku primanjkuje kakovosten libreto, pohvale pa
je bila deležna predvsem glasbena plat operete.25
Vsekakor je bilo omenjeno delo v prvi vrsti posrečen in nikakor ne
prezahteven izraz Foersterjeve začetne kreativnosti, ki je kot eno izmed red-
kih operetnih del na Slovenskem tlakovalo pot nadaljnji slovenski glasbeno-
-scenski produkciji. Kljub začetnemu uspehu pa se opereta ni ohranila na
repertoarju Dramatičnega društva. Tako je bila po letu 1872 več kot dve de-
setletji skorajda povsem pozabljena. Vzrok za tovrsten odnos oziroma, bolje
rečeno, neodnos gre v prvi vrsti pripisati nekontinuiranemu delovanju Dra-
matičnega društva. S tem v zvezi ni zanemarljiva niti finančna kriza, ki je
leta 1873 zajela celotno avstro-ogrsko monarhijo in prizadela predvsem manj-
ša gledališča avstrijskih provinc, torej tudi Ljubljano. Dramatično društvo je
tako svoje delovanje ponovno intenziviralo šele po letu 1886, ko je kapelnik
postal Fran Gerbič. Šele tedaj lahko namreč sporede Dramatičnega društva v
osnovi primerjamo s sporedi nemškega Deželnega gledališča, ki je na Sloven-
skem neprekinjeno delovalo vse do začetka prve svetovne vojne.
Opera Gorenjski slavček
Tako je postala uprizoritev Gorenjskega slavčka zopet aktualna šele v začetku
90. let. Ker se je že ob praizvedbi pokazalo, da njegova glasbena zasnova pre-
sega okvire operete in je njegova šibka stran predvsem naivnost libreta, se je
skladatelj leta 1892 s Smetanovim praškim libretistom Emanuelom Zünglom
dogovoril za predelavo libreta, sam pa dokomponiral še nekaj glasbenih točk.
Posebej Zünglova socialna drža, povezana s patriotizmom v besedilih za Sme-
tano, je torej v Foersterju zbudila željo, da ga pridobi za predelavo libreta. Ob
tem je skladatelj večino govorjenega besedila uglasbil v recitative, kljub temu
pa je približno tretjina libreta še vedno ostala v prozi. Pri uglasbitvi le tega mu
je nato pomagal slovenski pesnik Engelbert Gangl.
Večje možnosti za uprizarjanje slovenskih glasbeno-scenskih del so se
pojavile šele leta 1892 z odprtjem novega, slovenskega Deželnega gledališča.
Le-to je s praizvedbami slovenskih del, denimo opere Teharski plemiči Be-
njamina Ipavca (10. decembra 1892),26 posebej spodbujalo domačo glasbeno-
-scensko ustvarjalnost. Tako ni bilo potrebno dolgo čakati, da je svojo krstno
25 Zlasti »medsebojno prepletanje slovanskih in italijanskih motivov«. Laibacher Zeitung, 29. april 1872.
26 Igor Grdina, Ipavci: zgodovina slovenske meščanske dinastije (Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU,
2001).
64
