Page 65 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 65
med provincialno opereto in nacionalno opero ...
tedanji tajnik Dramatičnega društva in eden prvih pomembnejših slovenskih
gledališčnikov Josip Nolli, ki je sicer na premieri nastopil še v vlogi Chan-
sonetta. Šlo je sploh za enega prvih Nollijevih solističnih nastopov. Slednji
je v kasnejših letih kot baritonist užival evropski sloves in med letoma 1875
in 1890 gostoval na nekaterih pomembnejših evropskih opernih odrih. Poleg
njega so v naslovnih vlogah nastopili še nekateri drugi manj znani slovenski
solisti: Antonija Svetek (Minka), Ivan Meden (Franjo) in Cecilija Podkrajšek
– Rossa (Majda).19
Premiera Slavčka je tudi v kritiških poročilih dosegla velik uspeh. Tako
je politik in rodoljub Ivan Murnik v Novicah po uprizoritvi zapisal: »Opereta
je bila – in to po pravici – navdušeno sprejeta.«20 V nadaljevanju je poročal še
o razprodani dvorani, pohvalil »preprostost« libreta in skladatelja, saj naj bi
bilo to njegovo delo zares izvrstno. Tudi pri poustvarjalcih Murnik ni skopa-
ril s pohvalami, četudi je ob tem izpostavil, da so bili le-ti mestoma netočni.21
Vsekakor pa kot tedanji predsednik Dramatičnega društva Murnik v svojih
ocenah ni mogel biti povsem objektiven. Relevantnejša se zdijo zato nekate-
ra druga poročila, med njimi kritika, objavljena v prvem slovenskem dnevni-
ku Slovenskem narodu. V slednji nepodpisani kritik poroča o velikem navdu-
šenju, ki ga je predstava zbudila med poslušalstvom.22 Kritik je sprva pohvalil
obisk predstave, saj je bila le-ta razprodana. Tudi
z muzikalne strani je bila opereta dovršena. V njej se kaže težka inštrumentacija,
kar nas opozarja na to, da je bil Anton Foerster zelo izurjen skladatelj. Sama glas-
be je bila zahtevno napisana tako za inštrumentaliste kot tudi za soliste in zbor.23
Posebej zanimiv je del o »težki instrumentaciji«, ki bolj kot na real-
no stanje kaže na redkost in preprostost nekaterih drugih tedanjih instru-
mentalnih kompozicij na Slovenskem. V slovenski glasbeni kulturi so v drugi
polovici 19. stoletja namreč še vedno prevladovale predvsem vokalne zased-
be, tako so tudi ustvarjalci posledično pisali predvsem vokalne kompozicije.
Kritik Slovenskega naroda zanimivo pohvali tudi libreto, saj le-ta »temelji na
preprosti, ljudski zgodbi«.24 V članku izpostavi še ponovitveno predstavo, ki je
bila na sporedu naslednji dan, čeprav naj bi si jo ogledalo precej manj ljudi kot
19 Ibid. Prva je bila po poklicu šivilja, zadnje dva pa sta imela v različnih glasbeno-scenskih vlogah
nekaj več poustvarjalne kilometrine.
20 Novice, 1. maj 1872.
21 Ibid.
22 Slovenski narod, 30. april 1872.
23 Ibid.
24 Ibid.
63
tedanji tajnik Dramatičnega društva in eden prvih pomembnejših slovenskih
gledališčnikov Josip Nolli, ki je sicer na premieri nastopil še v vlogi Chan-
sonetta. Šlo je sploh za enega prvih Nollijevih solističnih nastopov. Slednji
je v kasnejših letih kot baritonist užival evropski sloves in med letoma 1875
in 1890 gostoval na nekaterih pomembnejših evropskih opernih odrih. Poleg
njega so v naslovnih vlogah nastopili še nekateri drugi manj znani slovenski
solisti: Antonija Svetek (Minka), Ivan Meden (Franjo) in Cecilija Podkrajšek
– Rossa (Majda).19
Premiera Slavčka je tudi v kritiških poročilih dosegla velik uspeh. Tako
je politik in rodoljub Ivan Murnik v Novicah po uprizoritvi zapisal: »Opereta
je bila – in to po pravici – navdušeno sprejeta.«20 V nadaljevanju je poročal še
o razprodani dvorani, pohvalil »preprostost« libreta in skladatelja, saj naj bi
bilo to njegovo delo zares izvrstno. Tudi pri poustvarjalcih Murnik ni skopa-
ril s pohvalami, četudi je ob tem izpostavil, da so bili le-ti mestoma netočni.21
Vsekakor pa kot tedanji predsednik Dramatičnega društva Murnik v svojih
ocenah ni mogel biti povsem objektiven. Relevantnejša se zdijo zato nekate-
ra druga poročila, med njimi kritika, objavljena v prvem slovenskem dnevni-
ku Slovenskem narodu. V slednji nepodpisani kritik poroča o velikem navdu-
šenju, ki ga je predstava zbudila med poslušalstvom.22 Kritik je sprva pohvalil
obisk predstave, saj je bila le-ta razprodana. Tudi
z muzikalne strani je bila opereta dovršena. V njej se kaže težka inštrumentacija,
kar nas opozarja na to, da je bil Anton Foerster zelo izurjen skladatelj. Sama glas-
be je bila zahtevno napisana tako za inštrumentaliste kot tudi za soliste in zbor.23
Posebej zanimiv je del o »težki instrumentaciji«, ki bolj kot na real-
no stanje kaže na redkost in preprostost nekaterih drugih tedanjih instru-
mentalnih kompozicij na Slovenskem. V slovenski glasbeni kulturi so v drugi
polovici 19. stoletja namreč še vedno prevladovale predvsem vokalne zased-
be, tako so tudi ustvarjalci posledično pisali predvsem vokalne kompozicije.
Kritik Slovenskega naroda zanimivo pohvali tudi libreto, saj le-ta »temelji na
preprosti, ljudski zgodbi«.24 V članku izpostavi še ponovitveno predstavo, ki je
bila na sporedu naslednji dan, čeprav naj bi si jo ogledalo precej manj ljudi kot
19 Ibid. Prva je bila po poklicu šivilja, zadnje dva pa sta imela v različnih glasbeno-scenskih vlogah
nekaj več poustvarjalne kilometrine.
20 Novice, 1. maj 1872.
21 Ibid.
22 Slovenski narod, 30. april 1872.
23 Ibid.
24 Ibid.
63
