Page 312 - Weiss, Jernej, ur. 2017. Glasbene migracije: stičišče evropske glasbene raznolikosti - Musical Migrations: Crossroads of European Musical Diversity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 1
P. 312
glasbene migracije: stičišče evropske glasbene raznolikosti
ko, agogiko, slog itn. Ideje, ki sem jih že navedel, so ene temeljnih glasbenih
idej, ki povsem prežemajo naše glasbeno ustvarjanje. Naj o njih na krat-
ko razmislim. Intervalno razmerje, ki ga imenujemo kvinta, je v izhodišču
razmerje, globoko vsajeno v naravo. Nastane kot posledica tretjinske deli-
tve zvočila, nihajočega predmeta, snovi, npr. strune, zračnega stolpca. Po-
dobno je tudi z drugimi intervali, ki nastopajo kot alikvoti, npr. oktava. Pri
tretjinski delitvi se pojavi nov ton nad osnovnim. Ima podobno moč kot
osnovni, vendar je drugačen. Že dolgo je alter ego osnovnega tona, razu-
memo ga lahko kot nov zvočni intervalni element, s katerim lahko obli-
kujemo svet zvoka. Skupaj z osnovnim tonom ustvarja občutek trdnosti,
vendar nov element, ton kar odpira zvočni prostor stvarstva. Ne presene-
ča, da ima v razvoju melodike in harmonije temeljno vlogo. Ta vloga se po-
javi tudi v sestavi akordov obeh stopenj, osnovni in kvintni. To zaporedje
kvintakordov je tako pogosto, da ga imamo lahko za temelj današnje glas-
be v najširšem pomenu. Zaporedje tvori t. i. avtentično kadenco, s kate-
ro na najbolj uveljavljen način končujemo skladbe. Ta dva akorda tvori-
ta najbolj pogosto harmonsko zvezo, s katero gradimo številne popularne
skladbe. Melodični interval kvinte ima tudi močan simbolni pomen, saj je
bil pomemben del posvečene, židovske tempeljske glasbe. Ima tudi sicer
močan signalni, klicni pomen. Ideja o ritmu se nanaša na urejenost giba-
nja, ki je v stvarstvu pomembna. Takšna urejenost je posledica nekega od-
nosa v naravi, ki ga doživljamo in dojemamo kot čas ter trajanje. Človek
skoraj vse ponavljajoče se gibanje razume kot urejeno. Ideja ponavljanja je
z idejo ritma zelo povezana. Ponavljamo lahko kakršne koli zvočne kom-
binacije, enote. Toda kopiranje vzorca ni zanimivo, ampak je monotono.
Takšno ponavljanje v naravi imenujemo kloniranje, podvajanje. Bolj zani-
mivo je spreminjanje vzorca pri ponovitvah. Govorimo o variiranju, modi-
fikacijah, mutacijah ipd. Takšna ponavljanja vodijo v idejo rasti, pestrosti,
življenjskosti. V umetnosti, komponiranju skušamo poiskati smiselno raz-
merje med nespremenljivim in variiranim ponavljanjem vzorca. Tu se rodi
nova ideja, naj ponavljanje ne presega števila tri. Ideja o tonskih višinah
je izjemno globoko povezana s stvarstvom. Prav tako kot nihanje delcev
povzroča številne, med seboj sorodne pojave, kot sta npr. zvok in svetloba,
tako tudi različno visoki toni v naši zavesti povzročajo spremembe, s kate-
rimi lahko gradimo glasbeno vsebino. Že temeljna delitev na nizke in vi-
soke tone, zvoke, vpliva na zavest. Večje število različno visokih tonov smo
povezali v različne sisteme, višine tonov smo sestavili z idejo oktave in do-
bili lestvice ipd. Različna tonska razmerja vplivajo na naša čustva in zavest.
310
ko, agogiko, slog itn. Ideje, ki sem jih že navedel, so ene temeljnih glasbenih
idej, ki povsem prežemajo naše glasbeno ustvarjanje. Naj o njih na krat-
ko razmislim. Intervalno razmerje, ki ga imenujemo kvinta, je v izhodišču
razmerje, globoko vsajeno v naravo. Nastane kot posledica tretjinske deli-
tve zvočila, nihajočega predmeta, snovi, npr. strune, zračnega stolpca. Po-
dobno je tudi z drugimi intervali, ki nastopajo kot alikvoti, npr. oktava. Pri
tretjinski delitvi se pojavi nov ton nad osnovnim. Ima podobno moč kot
osnovni, vendar je drugačen. Že dolgo je alter ego osnovnega tona, razu-
memo ga lahko kot nov zvočni intervalni element, s katerim lahko obli-
kujemo svet zvoka. Skupaj z osnovnim tonom ustvarja občutek trdnosti,
vendar nov element, ton kar odpira zvočni prostor stvarstva. Ne presene-
ča, da ima v razvoju melodike in harmonije temeljno vlogo. Ta vloga se po-
javi tudi v sestavi akordov obeh stopenj, osnovni in kvintni. To zaporedje
kvintakordov je tako pogosto, da ga imamo lahko za temelj današnje glas-
be v najširšem pomenu. Zaporedje tvori t. i. avtentično kadenco, s kate-
ro na najbolj uveljavljen način končujemo skladbe. Ta dva akorda tvori-
ta najbolj pogosto harmonsko zvezo, s katero gradimo številne popularne
skladbe. Melodični interval kvinte ima tudi močan simbolni pomen, saj je
bil pomemben del posvečene, židovske tempeljske glasbe. Ima tudi sicer
močan signalni, klicni pomen. Ideja o ritmu se nanaša na urejenost giba-
nja, ki je v stvarstvu pomembna. Takšna urejenost je posledica nekega od-
nosa v naravi, ki ga doživljamo in dojemamo kot čas ter trajanje. Človek
skoraj vse ponavljajoče se gibanje razume kot urejeno. Ideja ponavljanja je
z idejo ritma zelo povezana. Ponavljamo lahko kakršne koli zvočne kom-
binacije, enote. Toda kopiranje vzorca ni zanimivo, ampak je monotono.
Takšno ponavljanje v naravi imenujemo kloniranje, podvajanje. Bolj zani-
mivo je spreminjanje vzorca pri ponovitvah. Govorimo o variiranju, modi-
fikacijah, mutacijah ipd. Takšna ponavljanja vodijo v idejo rasti, pestrosti,
življenjskosti. V umetnosti, komponiranju skušamo poiskati smiselno raz-
merje med nespremenljivim in variiranim ponavljanjem vzorca. Tu se rodi
nova ideja, naj ponavljanje ne presega števila tri. Ideja o tonskih višinah
je izjemno globoko povezana s stvarstvom. Prav tako kot nihanje delcev
povzroča številne, med seboj sorodne pojave, kot sta npr. zvok in svetloba,
tako tudi različno visoki toni v naši zavesti povzročajo spremembe, s kate-
rimi lahko gradimo glasbeno vsebino. Že temeljna delitev na nizke in vi-
soke tone, zvoke, vpliva na zavest. Večje število različno visokih tonov smo
povezali v različne sisteme, višine tonov smo sestavili z idejo oktave in do-
bili lestvice ipd. Različna tonska razmerja vplivajo na naša čustva in zavest.
310
