Page 136 - Moretti, Melita, in Mirko Markič (ur.). 2017. Organizacijska kultura in organizacijska klima: Teorija, praksa in raziskave v Sloveniji. Koper. Založba Univerze na Primorskem
P. 136
Organizacijska kultura in organizacijska klima
Tretji del pa je bil standardiziran vprašalnik OCAI, ki sta ga razvila
Cameron in Quinn (2006); z njim smo analizirali prevladujoči tip orga-
nizacijske kulture (prav tam, 23) v izbranih gledališčih in ugotovili želeni
tip organizacijske kulture (prav tam, 23).
Zanj smo se odločili predvsem zaradi njegove praktičnosti, časov-
ne ustreznosti in veljavnosti. Vprašalnik OCAI nam na osnovi ustrez-
nih merskih karakteristik nudi vpogled v delovanje organizacije in njene
značilne vrednote ter pokaže razkorak med sedanjo in želeno organiza-
cijsko kulturo. Je prosto dostopen in preprost za vrednotenje. Uporabimo
ga lahko na vseh nivojih organizacije (Zakrajšek in Žuntar 2012/2013).
Vprašalnik OCAI (Cameron in Quinn 2006, 23–30) je razdeljen na
šest sklopov, ki predstavljajo šest dimenzij organizacijske kulture: glavne
značilnosti organizacije, stil vodenja, ravnanje z zaposlenimi, lepilo orga-
136 nizacije, strateški poudarki in merilo uspeha.
Vsak sklop (dimenzija) vsebuje štiri trditve, ki opredeljujejo določen
tip organizacijske kulture (prav tam, 23–30):
− A – kultura klana,
− B – kultura adhokracije,
− C – kultura trga in
− D – kultura hierarhije.
Anketiranec med te štiri trditve pri vsaki dimenziji razdeli dvakrat
po 100 točk, in sicer (v skladu s priporočili avtorjev) (prav tam, 25) najprej
za sedanje stanje, v drugem koraku pa še za želeno stanje.
Na osnovi seštevka točk posameznih alternativ (posebej za sedanje in
posebej za želeno stanje) smo ugotavljali povprečje alternativ, ki je določi-
lo prevladujoči tip organizacijske kulture.
Vprašalnik OCAI temelji na ipsativnem vrednotenju: anketiran-
ci razporedijo točke med posamezne alternative, pri čemer je vsota točk
(100) točno določena. To pomeni, da so postavke soodvisne, kar lahko
vpliva na rezultat, zato naj bi bili na to pozorni (Zakrajšek in Žuntar
2012/2013).
Teoretično osnovo za standardizirani vprašalnik OCAI (The Orga-
nizational Culture Assessment Instrument) predstavlja model konku-
renčnih vrednost (CVF – The Competing Values Framework), ki sta ga
Cameron in Quinn razvila na osnovi raziskav 39 pomembnih kazalni-
kov učinkovitosti organizacij (Cameron in Quinn 2006). Posamezne tipe
kulture, kot sta jih opredelila avtorja (prav tam), podrobneje opisujemo v
poglavju 2.5.2.
Tretji del pa je bil standardiziran vprašalnik OCAI, ki sta ga razvila
Cameron in Quinn (2006); z njim smo analizirali prevladujoči tip orga-
nizacijske kulture (prav tam, 23) v izbranih gledališčih in ugotovili želeni
tip organizacijske kulture (prav tam, 23).
Zanj smo se odločili predvsem zaradi njegove praktičnosti, časov-
ne ustreznosti in veljavnosti. Vprašalnik OCAI nam na osnovi ustrez-
nih merskih karakteristik nudi vpogled v delovanje organizacije in njene
značilne vrednote ter pokaže razkorak med sedanjo in želeno organiza-
cijsko kulturo. Je prosto dostopen in preprost za vrednotenje. Uporabimo
ga lahko na vseh nivojih organizacije (Zakrajšek in Žuntar 2012/2013).
Vprašalnik OCAI (Cameron in Quinn 2006, 23–30) je razdeljen na
šest sklopov, ki predstavljajo šest dimenzij organizacijske kulture: glavne
značilnosti organizacije, stil vodenja, ravnanje z zaposlenimi, lepilo orga-
136 nizacije, strateški poudarki in merilo uspeha.
Vsak sklop (dimenzija) vsebuje štiri trditve, ki opredeljujejo določen
tip organizacijske kulture (prav tam, 23–30):
− A – kultura klana,
− B – kultura adhokracije,
− C – kultura trga in
− D – kultura hierarhije.
Anketiranec med te štiri trditve pri vsaki dimenziji razdeli dvakrat
po 100 točk, in sicer (v skladu s priporočili avtorjev) (prav tam, 25) najprej
za sedanje stanje, v drugem koraku pa še za želeno stanje.
Na osnovi seštevka točk posameznih alternativ (posebej za sedanje in
posebej za želeno stanje) smo ugotavljali povprečje alternativ, ki je določi-
lo prevladujoči tip organizacijske kulture.
Vprašalnik OCAI temelji na ipsativnem vrednotenju: anketiran-
ci razporedijo točke med posamezne alternative, pri čemer je vsota točk
(100) točno določena. To pomeni, da so postavke soodvisne, kar lahko
vpliva na rezultat, zato naj bi bili na to pozorni (Zakrajšek in Žuntar
2012/2013).
Teoretično osnovo za standardizirani vprašalnik OCAI (The Orga-
nizational Culture Assessment Instrument) predstavlja model konku-
renčnih vrednost (CVF – The Competing Values Framework), ki sta ga
Cameron in Quinn razvila na osnovi raziskav 39 pomembnih kazalni-
kov učinkovitosti organizacij (Cameron in Quinn 2006). Posamezne tipe
kulture, kot sta jih opredelila avtorja (prav tam), podrobneje opisujemo v
poglavju 2.5.2.
