Page 199 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 199
7: integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v dobi industrializacije
povprečno učinkovito kmetijsko proizvodnjo. Kot primer navedimo, da
so Danska, Nizozemska in Belgija, ki so že do tedaj imele najvišji hektar-
ski donos v Evropi, le-tega v tridesetih letih še povečale. Konkretno so na
Danskem poželi 29 q pšenice na hektar (Bilten 1937).
Zgoraj smo rekli, da so se strukturna neskladja slovenskega kmetijstva
kazala v veliki zadolženosti kmečkega življa, ki je bila obenem tudi posle-
dica razdiralnih učinkov velike gospodarske krize, ko so se kmetijske cene
znižale za polovico. Ravno v tej zadolženosti se je zrcalila podoba sloven-
skega kmetijstva, saj so med zadolženimi prevladovale male kmetije, ki
niso bile sposobne zadostiti pogojem tržnega gospodarjenja. V zadolženos-
ti se je namreč odražal proces optimalizacije velikosti kmetij, narekovane
s strani trga.
Ko gledamo podatke o posestni strukturi zadolženih kmetij, ugotovi-
mo, da je bilo med njimi kar 60 % takih, ki niso presegale desetih hektarjev.
Ta delež postane veliko povednejši, ko mu pridružimo spoznanja iz ana-
lize »bilanc poslovanja«. Na taki osnovi je moč sklepati, da v dvajsetih letih
nikakor ni bilo mogoče preživeti na kmetiji, ki ni presegala petih hektarjev
in je bilo zato nujno iskati zaslužek izven kmetijstva. Z izbruhom krize so
v to kategorijo prišle tudi kmetije v obsegu desetih hektarjev, ki so v prvem
desetletju jugoslovanske države še omogočale pokrivanje vseh izdatkov iz-
ključno s kmetovanjem. K takemu sklepu nas poleg navedenega vodijo tudi
podatki iz popisa prebivalstva v letu 1931, ko so ugotovili, da je na dob
ri petini slovenskih kmetijskih obratov kmetijstvo postranska dejavnost
(Maister 1938, 94). Ta delež pa se po številkah približno ujema s številom
zadolženih kmetij v obsegu do desetih hektarjev. Tako lahko zatrdimo, da
je v tridesetih letih optimalna velikost kmetije, ki je ob nujni specializaciji
proizvodnje poleg preživetja omogočala tudi določeno akumulacijo, že pre-
segala deset hektarjev.
Take tendence so seveda pretile z velikimi gospodarskimi, socialni-
mi in tudi političnimi pretresi, kajti celovita razsežnost problema se nam
pokaže ob zgovornem dejstvu, da je na slovenskem podeželju kar tri četr-
tine kmetov svojim družinam zagotavljalo eksistenco na kmetijah, ki niso
presegale desetih hektarjev in ob tem odmislimo še neugodno strukturo
posesti. Še več, s spremembo vidika opazovanja, ko vključimo celotno šte-
vilo zadolženih kmetij v Sloveniji – katerih delež se je približeval 40 % in
med katerimi so prevladovale male kmetije –, ugotovimo, da je bila kar
četrtina tedanjega prebivalstva Slovenije na poti zanesljivega ekonomske-
ga propada. To pa je bila vsekakor odločno prevelika populacija, da bi drža-
197
povprečno učinkovito kmetijsko proizvodnjo. Kot primer navedimo, da
so Danska, Nizozemska in Belgija, ki so že do tedaj imele najvišji hektar-
ski donos v Evropi, le-tega v tridesetih letih še povečale. Konkretno so na
Danskem poželi 29 q pšenice na hektar (Bilten 1937).
Zgoraj smo rekli, da so se strukturna neskladja slovenskega kmetijstva
kazala v veliki zadolženosti kmečkega življa, ki je bila obenem tudi posle-
dica razdiralnih učinkov velike gospodarske krize, ko so se kmetijske cene
znižale za polovico. Ravno v tej zadolženosti se je zrcalila podoba sloven-
skega kmetijstva, saj so med zadolženimi prevladovale male kmetije, ki
niso bile sposobne zadostiti pogojem tržnega gospodarjenja. V zadolženos-
ti se je namreč odražal proces optimalizacije velikosti kmetij, narekovane
s strani trga.
Ko gledamo podatke o posestni strukturi zadolženih kmetij, ugotovi-
mo, da je bilo med njimi kar 60 % takih, ki niso presegale desetih hektarjev.
Ta delež postane veliko povednejši, ko mu pridružimo spoznanja iz ana-
lize »bilanc poslovanja«. Na taki osnovi je moč sklepati, da v dvajsetih letih
nikakor ni bilo mogoče preživeti na kmetiji, ki ni presegala petih hektarjev
in je bilo zato nujno iskati zaslužek izven kmetijstva. Z izbruhom krize so
v to kategorijo prišle tudi kmetije v obsegu desetih hektarjev, ki so v prvem
desetletju jugoslovanske države še omogočale pokrivanje vseh izdatkov iz-
ključno s kmetovanjem. K takemu sklepu nas poleg navedenega vodijo tudi
podatki iz popisa prebivalstva v letu 1931, ko so ugotovili, da je na dob
ri petini slovenskih kmetijskih obratov kmetijstvo postranska dejavnost
(Maister 1938, 94). Ta delež pa se po številkah približno ujema s številom
zadolženih kmetij v obsegu do desetih hektarjev. Tako lahko zatrdimo, da
je v tridesetih letih optimalna velikost kmetije, ki je ob nujni specializaciji
proizvodnje poleg preživetja omogočala tudi določeno akumulacijo, že pre-
segala deset hektarjev.
Take tendence so seveda pretile z velikimi gospodarskimi, socialni-
mi in tudi političnimi pretresi, kajti celovita razsežnost problema se nam
pokaže ob zgovornem dejstvu, da je na slovenskem podeželju kar tri četr-
tine kmetov svojim družinam zagotavljalo eksistenco na kmetijah, ki niso
presegale desetih hektarjev in ob tem odmislimo še neugodno strukturo
posesti. Še več, s spremembo vidika opazovanja, ko vključimo celotno šte-
vilo zadolženih kmetij v Sloveniji – katerih delež se je približeval 40 % in
med katerimi so prevladovale male kmetije –, ugotovimo, da je bila kar
četrtina tedanjega prebivalstva Slovenije na poti zanesljivega ekonomske-
ga propada. To pa je bila vsekakor odločno prevelika populacija, da bi drža-
197
