Page 200 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 200
preživetje in podjetnost
va ostala ravnodušna in ne bi posredovala. Še zlasti zato ne, ker je bila tem
množicam pot v industrijo ali izseljenstvo zaprta. S proglasitvijo »Zakona o
zaščiti kmetov« in z njim tudi moratorija za kmečke dolgove v letu 1932 ter
s kasnejšo zakonodajo je bila konzervirana obstoječa posestna struktura.
Male kmetije so se tako še naprej ohranjale pri življenju (Lazarević 1994).
Zastavlja se nam tudi vprašanje, ali je bil drugačen razplet sploh mo
goč. Veliko število neuspešnih dražb v tridesetih letih kaže, da zaradi pre-
polovitve dohodkov tudi večji kmetje med krizo niso razpolagali z zadost-
nimi sredstvi za nakup bankrotiranih kmetij. Le tako bi namreč lahko
nastajala večja kmečka gospodarstva, ki bi bila tržno naravnana. Tudi novo
zadolževanje v ta namen je bilo izključeno, ker je bila kreditna sposobnost
kmetov v temeljih omajana, svoje pa so pridodale tudi negativne izkušnje
z moratorijem.
2. Pogledi in razprave
Kot smo opozorili že zgoraj, je slovenska kmetijska politika slonela na treh
stebrih: izobraževanju kmetov, uporabi notranjih rezerv in postopno sub-
vencionirani tehnološki posodobitvi za dvig produktivnosti. Tako zas-
tavljena strategija agrarne politik00e ni bila zgrešena. Njen osrednji cilj,
konceptualno in tehnološko transformacijo kmetijstva, so zasnovali dolgo-
ročno. Kot nosilce transformacije so določili srednje in večje kmetije, ki so
izpolnjevale pogoje za prehod v podjetniški način poslovanja. Za te kmetije
so pričakovali, da bi z dvigom ekonomije obsega oz. produktivnosti lahko
upravičile vlaganja za potrebe prestrukturiranja. Taki ukrepi so bili v soz-
vočju s stvarnostjo na podeželju, s strukturo v kmetijstvu. Narejene anali-
ze so kazale, da je mogoče posplošeno razlikovati dve vrsti kmetij glede na
princip poslovanja. Anton Jamnik je tako ločil »samooskrbne«, male kme-
tije, katerih namen je zagotoviti osnovno preživetje družinskih članov, ki
so edina delovna sila. Člani so bili fizično močno, tudi prekomerno obre-
menjeni. Vstopanje na trg je bilo sporadično le toliko, kolikor je potrebno
za zadovoljitev nujnih potreb po denarju (Jamnik 1931, 10). Za kaj več niti ni
bilo možnosti, saj je šlo za majhne, celo zelo drobne kmetije, ki so prevla-
dovale v tedanji kmetijski posestni strukturi. Tržno usmerjena proizvodnja
na takih kmetijah je bila tako rekoč onemogočena, sredstev za investicije v
rast produktivnosti ni bilo, pa tudi ekonomsko upravičiti jih je bilo težko.
Gospodarji in njihove družine so bili ujeti v neke vrste začaranem krogu
revščine, to je nizke produktivnosti, nizkih dohodkov, nizkega varčevanja
in naložb, počasnega kopičenja kapitala.
198
va ostala ravnodušna in ne bi posredovala. Še zlasti zato ne, ker je bila tem
množicam pot v industrijo ali izseljenstvo zaprta. S proglasitvijo »Zakona o
zaščiti kmetov« in z njim tudi moratorija za kmečke dolgove v letu 1932 ter
s kasnejšo zakonodajo je bila konzervirana obstoječa posestna struktura.
Male kmetije so se tako še naprej ohranjale pri življenju (Lazarević 1994).
Zastavlja se nam tudi vprašanje, ali je bil drugačen razplet sploh mo
goč. Veliko število neuspešnih dražb v tridesetih letih kaže, da zaradi pre-
polovitve dohodkov tudi večji kmetje med krizo niso razpolagali z zadost-
nimi sredstvi za nakup bankrotiranih kmetij. Le tako bi namreč lahko
nastajala večja kmečka gospodarstva, ki bi bila tržno naravnana. Tudi novo
zadolževanje v ta namen je bilo izključeno, ker je bila kreditna sposobnost
kmetov v temeljih omajana, svoje pa so pridodale tudi negativne izkušnje
z moratorijem.
2. Pogledi in razprave
Kot smo opozorili že zgoraj, je slovenska kmetijska politika slonela na treh
stebrih: izobraževanju kmetov, uporabi notranjih rezerv in postopno sub-
vencionirani tehnološki posodobitvi za dvig produktivnosti. Tako zas-
tavljena strategija agrarne politik00e ni bila zgrešena. Njen osrednji cilj,
konceptualno in tehnološko transformacijo kmetijstva, so zasnovali dolgo-
ročno. Kot nosilce transformacije so določili srednje in večje kmetije, ki so
izpolnjevale pogoje za prehod v podjetniški način poslovanja. Za te kmetije
so pričakovali, da bi z dvigom ekonomije obsega oz. produktivnosti lahko
upravičile vlaganja za potrebe prestrukturiranja. Taki ukrepi so bili v soz-
vočju s stvarnostjo na podeželju, s strukturo v kmetijstvu. Narejene anali-
ze so kazale, da je mogoče posplošeno razlikovati dve vrsti kmetij glede na
princip poslovanja. Anton Jamnik je tako ločil »samooskrbne«, male kme-
tije, katerih namen je zagotoviti osnovno preživetje družinskih članov, ki
so edina delovna sila. Člani so bili fizično močno, tudi prekomerno obre-
menjeni. Vstopanje na trg je bilo sporadično le toliko, kolikor je potrebno
za zadovoljitev nujnih potreb po denarju (Jamnik 1931, 10). Za kaj več niti ni
bilo možnosti, saj je šlo za majhne, celo zelo drobne kmetije, ki so prevla-
dovale v tedanji kmetijski posestni strukturi. Tržno usmerjena proizvodnja
na takih kmetijah je bila tako rekoč onemogočena, sredstev za investicije v
rast produktivnosti ni bilo, pa tudi ekonomsko upravičiti jih je bilo težko.
Gospodarji in njihove družine so bili ujeti v neke vrste začaranem krogu
revščine, to je nizke produktivnosti, nizkih dohodkov, nizkega varčevanja
in naložb, počasnega kopičenja kapitala.
198
