Page 27 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 27
1: od kmečke trgovine do integrirane kmečke ekonomije
laciji z obsegom zunanjega povpraševanja in drugih eksogenih dejavnikov«
– v zgodnjem novem veku pa so zunanji trg, ki je poganjal slovensko gos
podarstvo in bil »gibalo storitvenih in protoindustrijskih dejavnosti v slo
venskem prostoru,« sestavljale ravno italijanske države in posebej Beneška
republika (Lazarević 2015, 27–9, 35–6), katerih ekonomsko krivuljo v tem
obdobju smo pravkar očrtali. Če to ugotovitev povežemo z zgoraj nave-
denimi makroekonomskimi učinki kmečkih dejavnosti v sekundarnem
in terciarnem sektorju, je mogoče predlagati interpretacijo, po kateri ima-
mo v predindustrijskem obdobju na Slovenskem opraviti z izvozno gnano
kmečko ekonomijo (export-led).
Vprašanje kvantifikacije je seveda mogoče prenesti z makro ravni
in si ga zastaviti tudi na mikro ravni kmetije oz. posameznega kmečkega
gospodinjstva, a tudi na tem področju še ne moremo računati na oprijem-
ljive osnove. Zato je z oceno, po kateri »se je gmotni položaj podložnikov
večji del 17. stoletja poslabševal« (Štih in Simoniti 2010, 269), mogoče
soglašati bolj po občutku in analogiji z ekonomskimi dinamikami v širšem
regionalnem prostoru, kot pa jo podpreti s podatki in dokazi. Na težavnost
rekonstrukcije gospodarskega računa posamezne kmetije je opozoril že
Grafenauer v svojem najbolj problemsko naravnanem prispevku h kmečki
ekonomiji, v katerem je posebej lucidno predstavil metodološke izzive in
problematičnost virov za obdobja pred 19. stoletjem, začenši s pomanjkan-
jem poznavanja dejanskega obsega zemljišč posameznih kmetijskih obra-
tov (Grafenauer 1970, 619–51). Tu je poleg na težavnost izračuna, za katerega
je predlagal uporabo retrogradne metodologije, ki jo je izdelal tedaj aktu-
alni (in pomembni) nemški agrarni zgodovinar Wilhelm Abel, z vidika
vprašanj, ki jih obravnavamo v tem prispevku, pomenljivo opozoril še na
to, da bi tovrstna analiza morala zajeti tudi »neagrarne zaslužke kmečkega
prebivalstva, zadolžitev, davke ipd.«. In tudi v tem primeru lahko rečemo,
da vsaj do pred kratkim še nismo začeli premoščati težav z uporabnostjo
virov, in sicer tako o dohodkih od kmetijstva kot o »postranskih dohodkih
iz neagrarne aktivnosti«, kot jih je opredeljeval Grafenauer, pa tudi ne iz-
rabljati njihovih potencialov, ki jih je pravilno nakazal. Sicer je Grafenauer
trdil, da ima »skoraj do konca srednjega veka […] kmetijski obrat zaprt,
avtarkičen in naturalen značaj« in da je »kmečka življenjska raven skoraj
izključno odvisna od pridelkov lastnega gospodarskega obrata«. Kako
pa naj se to sklada z njegovo lastno ugotovitvijo, da je »že sedaj mogoče
trditi, da se v pogojih natriletnega kolobarjenja […] na kmetijah s 6–10 ha
površine […] ni bilo mogoče preživljati le s poljskimi pridelki«? To pa so
25
laciji z obsegom zunanjega povpraševanja in drugih eksogenih dejavnikov«
– v zgodnjem novem veku pa so zunanji trg, ki je poganjal slovensko gos
podarstvo in bil »gibalo storitvenih in protoindustrijskih dejavnosti v slo
venskem prostoru,« sestavljale ravno italijanske države in posebej Beneška
republika (Lazarević 2015, 27–9, 35–6), katerih ekonomsko krivuljo v tem
obdobju smo pravkar očrtali. Če to ugotovitev povežemo z zgoraj nave-
denimi makroekonomskimi učinki kmečkih dejavnosti v sekundarnem
in terciarnem sektorju, je mogoče predlagati interpretacijo, po kateri ima-
mo v predindustrijskem obdobju na Slovenskem opraviti z izvozno gnano
kmečko ekonomijo (export-led).
Vprašanje kvantifikacije je seveda mogoče prenesti z makro ravni
in si ga zastaviti tudi na mikro ravni kmetije oz. posameznega kmečkega
gospodinjstva, a tudi na tem področju še ne moremo računati na oprijem-
ljive osnove. Zato je z oceno, po kateri »se je gmotni položaj podložnikov
večji del 17. stoletja poslabševal« (Štih in Simoniti 2010, 269), mogoče
soglašati bolj po občutku in analogiji z ekonomskimi dinamikami v širšem
regionalnem prostoru, kot pa jo podpreti s podatki in dokazi. Na težavnost
rekonstrukcije gospodarskega računa posamezne kmetije je opozoril že
Grafenauer v svojem najbolj problemsko naravnanem prispevku h kmečki
ekonomiji, v katerem je posebej lucidno predstavil metodološke izzive in
problematičnost virov za obdobja pred 19. stoletjem, začenši s pomanjkan-
jem poznavanja dejanskega obsega zemljišč posameznih kmetijskih obra-
tov (Grafenauer 1970, 619–51). Tu je poleg na težavnost izračuna, za katerega
je predlagal uporabo retrogradne metodologije, ki jo je izdelal tedaj aktu-
alni (in pomembni) nemški agrarni zgodovinar Wilhelm Abel, z vidika
vprašanj, ki jih obravnavamo v tem prispevku, pomenljivo opozoril še na
to, da bi tovrstna analiza morala zajeti tudi »neagrarne zaslužke kmečkega
prebivalstva, zadolžitev, davke ipd.«. In tudi v tem primeru lahko rečemo,
da vsaj do pred kratkim še nismo začeli premoščati težav z uporabnostjo
virov, in sicer tako o dohodkih od kmetijstva kot o »postranskih dohodkih
iz neagrarne aktivnosti«, kot jih je opredeljeval Grafenauer, pa tudi ne iz-
rabljati njihovih potencialov, ki jih je pravilno nakazal. Sicer je Grafenauer
trdil, da ima »skoraj do konca srednjega veka […] kmetijski obrat zaprt,
avtarkičen in naturalen značaj« in da je »kmečka življenjska raven skoraj
izključno odvisna od pridelkov lastnega gospodarskega obrata«. Kako
pa naj se to sklada z njegovo lastno ugotovitvijo, da je »že sedaj mogoče
trditi, da se v pogojih natriletnega kolobarjenja […] na kmetijah s 6–10 ha
površine […] ni bilo mogoče preživljati le s poljskimi pridelki«? To pa so
25
