Page 28 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 28
preživetje in podjetnost
kar velike mere za slovenske razmere. Odgovor je sam iskal v tem, »da je
bilo mogoče manjšo prehranjevalno možnost […] majhnih kmetij v slo
venskih pokrajinah dopolnjevati ali z večjim številom živine ali z drugačno
gospodarsko dejavnostjo (s pridelkom vinograda!)« (Grafenauer 1970, 625–
6). Čeprav sta živina in vino povsem upravičeno upoštevana kot vir kalorij
za kmeta, se velja vprašati, ali živina, mlečni izdelki in vino ne predstavlja-
jo tudi tržnega blaga. Zaradi tega se je smotrno povrniti h Grafenauerjevi
ugotovitvi, da je za razumevanje kmečke ekonomije na Slovenskem v gos
podarski račun gospodinjstva potrebno zajeti vsaj še neagrarne vire do-
hodka. Vprašanje izračuna zaslužka od kmečkega tovorništva je eksplicit-
no postavil Valenčič, pri čemer je izrazil mnenje, da je pomen tovorništva
kot vira kmečkega dohodka precenjen.
Potem ko smo obravnavali razširjenost in obseg tovorništva, je
treba tudi, da si postavimo vprašanje, kakšen je bil gospodarski
pomen tovorništva in kakšne so bile koristi za tovornike. Mnoge
dosedanje sodbe so prikazovale tovorništvo v zvezi s trgovanjem
kot važno pridobitno panogo, ki je bila na splošno pomemben vir
zaslužka, brez katerega kmečko prebivalstvo v deželi ne bi ime-
lo gospodarskega obstoja. V tem je veliko pretiravanja. (Valenčič
1981, 272)
Na to vprašanje tudi tu še ne moremo odgovoriti na podlagi dovolj
zanesljive kvantitativne opore, je pa mogoče reči, da so zneski tovornin, ki
so jih prejemali tovorniki in jih je navedel sam Valenčič, razmeroma visoki
v primerjavi z obsegom zemljiških dajatev. Podobno je mogoče ugotoviti,
če primerjamo tovornino, ki jo navaja, z rudarsko mezdo, kakršno omen-
ja Marija Verbič. Tako je bila v letih 1534–1536 tovornina za tovor živega
srebra iz Idrije v Trst, ki je znašala 1,27 goldinarjev, višja od tedanje teden-
ske mezde navadnih delavcev v idrijskem rudniku, ki so prejemali od 0,75
do 1 goldinarja, kar pomeni, da je z vsakim natovorjenim konjem tovornik
prejel več, kot je znašalo tedensko delavsko plačilo (in sicer od 27 do 69 %
več).10 V novejšem času je za oris pomena dohodkov od tovorništva nekaj
podatkov o njegovi donosnosti, poleg dnevnega dosega in trajanja poti na
določenih relacijah, združil Miha Kosi, pri čemer se je oprl zlasti na naved-
be v slovenskem in avstrijskem zgodovinopisju. Na tej osnovi je zaključil,
da je bila »očitno […] tovorniška dejavnost relativno donosna in vabljiva
zlasti za kmečko prebivalstvo« (Kosi 1998, 138).
10 Podatek za tovornino v Valenčič 1985, 273, za mezde pa v Verbič 1952–53, 539.
26
kar velike mere za slovenske razmere. Odgovor je sam iskal v tem, »da je
bilo mogoče manjšo prehranjevalno možnost […] majhnih kmetij v slo
venskih pokrajinah dopolnjevati ali z večjim številom živine ali z drugačno
gospodarsko dejavnostjo (s pridelkom vinograda!)« (Grafenauer 1970, 625–
6). Čeprav sta živina in vino povsem upravičeno upoštevana kot vir kalorij
za kmeta, se velja vprašati, ali živina, mlečni izdelki in vino ne predstavlja-
jo tudi tržnega blaga. Zaradi tega se je smotrno povrniti h Grafenauerjevi
ugotovitvi, da je za razumevanje kmečke ekonomije na Slovenskem v gos
podarski račun gospodinjstva potrebno zajeti vsaj še neagrarne vire do-
hodka. Vprašanje izračuna zaslužka od kmečkega tovorništva je eksplicit-
no postavil Valenčič, pri čemer je izrazil mnenje, da je pomen tovorništva
kot vira kmečkega dohodka precenjen.
Potem ko smo obravnavali razširjenost in obseg tovorništva, je
treba tudi, da si postavimo vprašanje, kakšen je bil gospodarski
pomen tovorništva in kakšne so bile koristi za tovornike. Mnoge
dosedanje sodbe so prikazovale tovorništvo v zvezi s trgovanjem
kot važno pridobitno panogo, ki je bila na splošno pomemben vir
zaslužka, brez katerega kmečko prebivalstvo v deželi ne bi ime-
lo gospodarskega obstoja. V tem je veliko pretiravanja. (Valenčič
1981, 272)
Na to vprašanje tudi tu še ne moremo odgovoriti na podlagi dovolj
zanesljive kvantitativne opore, je pa mogoče reči, da so zneski tovornin, ki
so jih prejemali tovorniki in jih je navedel sam Valenčič, razmeroma visoki
v primerjavi z obsegom zemljiških dajatev. Podobno je mogoče ugotoviti,
če primerjamo tovornino, ki jo navaja, z rudarsko mezdo, kakršno omen-
ja Marija Verbič. Tako je bila v letih 1534–1536 tovornina za tovor živega
srebra iz Idrije v Trst, ki je znašala 1,27 goldinarjev, višja od tedanje teden-
ske mezde navadnih delavcev v idrijskem rudniku, ki so prejemali od 0,75
do 1 goldinarja, kar pomeni, da je z vsakim natovorjenim konjem tovornik
prejel več, kot je znašalo tedensko delavsko plačilo (in sicer od 27 do 69 %
več).10 V novejšem času je za oris pomena dohodkov od tovorništva nekaj
podatkov o njegovi donosnosti, poleg dnevnega dosega in trajanja poti na
določenih relacijah, združil Miha Kosi, pri čemer se je oprl zlasti na naved-
be v slovenskem in avstrijskem zgodovinopisju. Na tej osnovi je zaključil,
da je bila »očitno […] tovorniška dejavnost relativno donosna in vabljiva
zlasti za kmečko prebivalstvo« (Kosi 1998, 138).
10 Podatek za tovornino v Valenčič 1985, 273, za mezde pa v Verbič 1952–53, 539.
26
