Page 32 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 32
preživetje in podjetnost
ti v trgovino. Tako so povečane denarne dajatve kmeta mnogokje
nujno silile v kupčevanje. (Gestrin 1973b, 48)
Kmeta zunanji dejavniki »silijo« in »potiskajo«. Ne trdim, da navedeni
dejavniki niso odigrali nobene vloge, prej nasprotno. To, kar želim pouda
riti, je vprašanje, ali res moremo kmeta obravnavati tako, kot da bi ne imel
svojih namer in pričakovanj? Kot da bi ne bil dejaven? Navkljub tako jas-
no izraženi interpretaciji o prevladi zunanjih dejavnikov je treba pristavi-
ti, da majhnost kmetij in nuja po dodatnem viru dohodka v denarju zaradi
davkov in bremen po Gestrinovem mnenju vendarle nista bila edina vzroka
za širjenje kmečke trgovine. Posebej tovorništvo je razumel kot pomemb-
no »dodatno« gospodarsko dejavnost podložnikov, pri kateri se kažejo »us-
pešnost, rentabilnost in deloma celo uveljavljanje podjetniškega duha«. Kot
je navedel, »so posamezni kmetje na leto prodali po 500–1.000 tovorov bla-
ga in cela krdela živine. Znani so tudi primeri, da so kmetje prodali kmeti-
je (ki so jih imeli v dednem zakupu) in se začeli poklicno ukvarjati s trgo-
vino« (Gestrin 1962, 17). To pomeni, da je Gestrin kmetom priznaval nekaj
samoiniciativnosti in obenem težnjo po izboljšanju svojih življenjskih po-
gojev. Niso bili povsem pasivni členi, ki bi se enostavno in avtomatično le
odzivali na zunanje okoliščine in pritiske, temveč jim je Gestrin pripisal
»uspešnost« in »celo uveljavljanje podjetniškega duha«.
Podobno je mogoče ugotoviti tudi pri Grafenauerju. Po eni strani je
ekonomsko stanje kmečkega gospodinjstva v zgodnjem novem veku skle-
nil s sledečo mislijo:
Edina sodba, ki si jo danes že moremo dovoliti, je trditev, da sta
poznali graščinska in državna omejitev pri obremenitvi podložni-
ka le eno mejo: skrajno možnost njegove poprečne gospodarske ek-
sistence. Zato tudi v tem času živi poprečni vaščan prav na robu
možnega obstoja. […] Kmet je vsako leto živel iz rok v usta, ob naj
težjih delih z najslabšo prehrano. (Grafenauer 1970, 629)
Poleg tega pri njem zasledimo mnenje, v katerem je poudarjena nuj
nost, saj naj bi bilo kmečko trgovanje »spričo strukture kmečkih posestev
nujno za gospodarski obstanek«, zaradi česar je zajelo raznovrstno bla-
go ter vse slovenske dežele (Grafenauer 1970, 627–8). Po drugi strani pa je
mogoče zaslediti vsaj dve interpretativni potezi, ki sta po mojem mnenju
pomembni in sodobni.
Že s svojo sistematizacijo »povezav« med kmetijskim in neagrarnim
delom kmečkih dejavnosti med koncem srednjega in zgodnjim novim
30
ti v trgovino. Tako so povečane denarne dajatve kmeta mnogokje
nujno silile v kupčevanje. (Gestrin 1973b, 48)
Kmeta zunanji dejavniki »silijo« in »potiskajo«. Ne trdim, da navedeni
dejavniki niso odigrali nobene vloge, prej nasprotno. To, kar želim pouda
riti, je vprašanje, ali res moremo kmeta obravnavati tako, kot da bi ne imel
svojih namer in pričakovanj? Kot da bi ne bil dejaven? Navkljub tako jas-
no izraženi interpretaciji o prevladi zunanjih dejavnikov je treba pristavi-
ti, da majhnost kmetij in nuja po dodatnem viru dohodka v denarju zaradi
davkov in bremen po Gestrinovem mnenju vendarle nista bila edina vzroka
za širjenje kmečke trgovine. Posebej tovorništvo je razumel kot pomemb-
no »dodatno« gospodarsko dejavnost podložnikov, pri kateri se kažejo »us-
pešnost, rentabilnost in deloma celo uveljavljanje podjetniškega duha«. Kot
je navedel, »so posamezni kmetje na leto prodali po 500–1.000 tovorov bla-
ga in cela krdela živine. Znani so tudi primeri, da so kmetje prodali kmeti-
je (ki so jih imeli v dednem zakupu) in se začeli poklicno ukvarjati s trgo-
vino« (Gestrin 1962, 17). To pomeni, da je Gestrin kmetom priznaval nekaj
samoiniciativnosti in obenem težnjo po izboljšanju svojih življenjskih po-
gojev. Niso bili povsem pasivni členi, ki bi se enostavno in avtomatično le
odzivali na zunanje okoliščine in pritiske, temveč jim je Gestrin pripisal
»uspešnost« in »celo uveljavljanje podjetniškega duha«.
Podobno je mogoče ugotoviti tudi pri Grafenauerju. Po eni strani je
ekonomsko stanje kmečkega gospodinjstva v zgodnjem novem veku skle-
nil s sledečo mislijo:
Edina sodba, ki si jo danes že moremo dovoliti, je trditev, da sta
poznali graščinska in državna omejitev pri obremenitvi podložni-
ka le eno mejo: skrajno možnost njegove poprečne gospodarske ek-
sistence. Zato tudi v tem času živi poprečni vaščan prav na robu
možnega obstoja. […] Kmet je vsako leto živel iz rok v usta, ob naj
težjih delih z najslabšo prehrano. (Grafenauer 1970, 629)
Poleg tega pri njem zasledimo mnenje, v katerem je poudarjena nuj
nost, saj naj bi bilo kmečko trgovanje »spričo strukture kmečkih posestev
nujno za gospodarski obstanek«, zaradi česar je zajelo raznovrstno bla-
go ter vse slovenske dežele (Grafenauer 1970, 627–8). Po drugi strani pa je
mogoče zaslediti vsaj dve interpretativni potezi, ki sta po mojem mnenju
pomembni in sodobni.
Že s svojo sistematizacijo »povezav« med kmetijskim in neagrarnim
delom kmečkih dejavnosti med koncem srednjega in zgodnjim novim
30
