Page 31 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 31
1: od kmečke trgovine do integrirane kmečke ekonomije
grafske rasti. Lahko bi rekli, da gre za determinističen pogled, saj kmetu ne
pušča in ne priznava možnosti izbire, razen morda v fazi razmnoževanja.
Na tej točki si vedno znova zastavim isto vprašanje: ali je pojmljivo, da bi
kmetje delili svoje kmetije in s tem naravnost ogrožali svojo eksistenco, ne
da bi sprejemali ukrepe na področju dedovalnih praks in uravnavanja roj
stev vsaj z načrtovanjem porok svojih dedičev? S tem ne želim zagovarjati
stališča, da je ekonomska racionalnost edino gibalo človeka, a vendar – ali
je zamisljivo, da bi slovenski kmet skozi stoletja vztrajno ravnal ekonomsko
neracionalno? Ali ni morda pričakovanje virov dohodka onkraj samooskr-
bnega preživetvenega kmetovanja omogočalo in spodbujalo delitev kmetij,
ki je vendarle zavestno dejanje? Poraja se torej vprašanje o razumevanju
kmeta kot pasivnega sprejemnika, ki ga poganjajo le zunanji impulzi, ali
kot aktivnega akterja na področju kmečke ekonomije. Zato bomo najprej
predstavili krajši izbor primerov bolj deterministične interpretacije in nato
več prostora namenili drugače naravnanim poudarkom.
Gestrin je menil, da so po razkroju pridvornega gospodarstva do kon-
ca 13. stoletja in odtlej s spreminjanjem naturalnih dajatev v denarne (zara-
di česar »bi mogli reči, da do srede 14. stoletja na slovenskih tleh skoraj
ni bilo podložnika, ki ne bi dajal svojih obveznost vsaj deloma v denar-
ju«) »fevdalci z zahtevo po denarni renti pravzaprav prisilili kmeta kot ce-
loto, kot družbeni razred, da se je vključeval v blagovno-denarne odnose«
(Gestrin 1978, 170). Tudi za kasnejše obdobje, ki sovpada z njegovo »drugo
stopnjo komercializacije« zemljiškega gospostva od konca 15. stoletja dalje,
je Gestrinov poudarek podoben.
Komercializacija zemljiškega gospostva se je pri nas v obravnava-
nem obdobju – v nasprotju z razvojem v precejšnjem delu sred-
nje in v vzhodni Evropi – izvršila v manjši meri s povečevanjem
dominikalne zemlje in prehajanjem denarne v naturalno ren-
to, kakor pa z večanjem neizmerjene tlake v veliki meri za pri
silno tovorjenje ali pa za denarno odškodnino in z vključevanjem
podložnikov v trgovske posle zemljiškega gospostva. Kmet v zve-
zi s spremembami na zemljiškem gospostvu seveda ni bil potisnjen
iz blagovno-denarnega gospodarstva. Nasprotno, v procesu druge
stopnje komercializacije zemljiškega gospostva se je še v povečani
meri vključeval v neagrarno proizvodnjo, to je v trgovino, v vaško
domačo obrt, v promet (tovorništvo), torej v blagovno-denarne
odnose. Opisani proces komercializacije zemljiškega gospostva je
kmeta sam po sebi potiskal v neagrarno področje dejavnosti in zlas-
29
grafske rasti. Lahko bi rekli, da gre za determinističen pogled, saj kmetu ne
pušča in ne priznava možnosti izbire, razen morda v fazi razmnoževanja.
Na tej točki si vedno znova zastavim isto vprašanje: ali je pojmljivo, da bi
kmetje delili svoje kmetije in s tem naravnost ogrožali svojo eksistenco, ne
da bi sprejemali ukrepe na področju dedovalnih praks in uravnavanja roj
stev vsaj z načrtovanjem porok svojih dedičev? S tem ne želim zagovarjati
stališča, da je ekonomska racionalnost edino gibalo človeka, a vendar – ali
je zamisljivo, da bi slovenski kmet skozi stoletja vztrajno ravnal ekonomsko
neracionalno? Ali ni morda pričakovanje virov dohodka onkraj samooskr-
bnega preživetvenega kmetovanja omogočalo in spodbujalo delitev kmetij,
ki je vendarle zavestno dejanje? Poraja se torej vprašanje o razumevanju
kmeta kot pasivnega sprejemnika, ki ga poganjajo le zunanji impulzi, ali
kot aktivnega akterja na področju kmečke ekonomije. Zato bomo najprej
predstavili krajši izbor primerov bolj deterministične interpretacije in nato
več prostora namenili drugače naravnanim poudarkom.
Gestrin je menil, da so po razkroju pridvornega gospodarstva do kon-
ca 13. stoletja in odtlej s spreminjanjem naturalnih dajatev v denarne (zara-
di česar »bi mogli reči, da do srede 14. stoletja na slovenskih tleh skoraj
ni bilo podložnika, ki ne bi dajal svojih obveznost vsaj deloma v denar-
ju«) »fevdalci z zahtevo po denarni renti pravzaprav prisilili kmeta kot ce-
loto, kot družbeni razred, da se je vključeval v blagovno-denarne odnose«
(Gestrin 1978, 170). Tudi za kasnejše obdobje, ki sovpada z njegovo »drugo
stopnjo komercializacije« zemljiškega gospostva od konca 15. stoletja dalje,
je Gestrinov poudarek podoben.
Komercializacija zemljiškega gospostva se je pri nas v obravnava-
nem obdobju – v nasprotju z razvojem v precejšnjem delu sred-
nje in v vzhodni Evropi – izvršila v manjši meri s povečevanjem
dominikalne zemlje in prehajanjem denarne v naturalno ren-
to, kakor pa z večanjem neizmerjene tlake v veliki meri za pri
silno tovorjenje ali pa za denarno odškodnino in z vključevanjem
podložnikov v trgovske posle zemljiškega gospostva. Kmet v zve-
zi s spremembami na zemljiškem gospostvu seveda ni bil potisnjen
iz blagovno-denarnega gospodarstva. Nasprotno, v procesu druge
stopnje komercializacije zemljiškega gospostva se je še v povečani
meri vključeval v neagrarno proizvodnjo, to je v trgovino, v vaško
domačo obrt, v promet (tovorništvo), torej v blagovno-denarne
odnose. Opisani proces komercializacije zemljiškega gospostva je
kmeta sam po sebi potiskal v neagrarno področje dejavnosti in zlas-
29
