Page 33 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 33
1: od kmečke trgovine do integrirane kmečke ekonomije
vekom (Grafenauer 1970, 627–8) je nakazal, da sta obe dimenziji tesno po
vezani. Od tod do ugotovitve, da je kmečko ekonomijo smotrno obravna-
vati (in razumeti) kot celoto, je le še korak, ki ga je Grafenauer tudi storil, ko
je razmišljal o našem nezadovoljivem poznavanju delovanja »gospodarske-
ga obrata kmetije«. Kot smo že omenili, je namreč pomenljivo in prepričlji-
vo opozoril na to, da bi morala analiza ekonomskega računa kmetije zajeti
tudi »neagrarne zaslužke kmečkega prebivalstva, zadolžitev, davke ipd.«.
Kljub temu je v istem zamahu pisal o »postranskih dohodkih iz neagrarne
aktivnosti« (Grafenauer 1970, 619–51) – a če želimo na kmečko ekonomi-
jo gledati kot na celoto, ki zajema tako kmetijske kot neagrarne dejavnosti,
lahko še vedno govorimo o »postranskih« dohodkih?
Drugi zanimiv vidik Grafenauerjevega branja je poudarek na di-
namičnosti v kmečki družbi in ekonomiji, povezani s poseganjem po raz
ličnih virih dohodka (v trgovini, tovorništvu, prevozništvu in vključevanju
v založniške oblike industrijske proizvodnje), ko je predlagal interpretacijo,
da »le takšen gospodarski razvoj vasi od 15. stol. naprej razlaga tako struk-
turo prebivalstva kot tudi nastajanje drobne vaške posesti« (Grafenauer
1970, 627–8). To pomeni, da je že nakazal možnost kompleksnejšega ra-
zumevanja razmerja med dejavniki, ki so ta pojav omogočali in spodbuja-
li, in sicer da sta bila naraščajoča razslojenost na vasi in povečevanje števila
majhnih kmetijskih obratov bolj posledica obstoječih priložnosti prido-
bivanja dohodkov na trgu (kmetje so si lahko privoščili življenje na malih
kmetijah zaradi drugih virov dohodka) kot pa obratno (kmetje so se mora-
li udejstvovati v drugih dejavnostih, ker so bile njihove kmetije premajhne).
Dejansko tudi pri Grafenauerju obenem najdemo dopolnjujočo
možnost. Hkrati z naraščanjem »tiste skupine prebivalstva, ki je pose-
bej tesno zvezana s podeželsko trgovino in obrtjo« v 16. stoletju, »se je ob
tem gospodarskem razvoju na vasi razvijala tudi druga, čeprav redkejša in
maloštevilnejša skupina kmetov, ki so si s trgovanjem pridobili precejšnje
premoženje in se vzdignili nad povprečje svojih sovaščanov« (Grafenauer
1974, 133–4). To pomeni, da je Grafenauer upošteval tudi možnost, da bi
neagrarni viri dohodka ne predstavljali le načina za doseganje ravni golega
preživetja in da preživetje vendarle ni bilo edino zamisljivo gibalo kmečke
ekonomije – kmetje so z neagrarnimi dejavnostmi vsaj v nekaterih pri
merih tudi izboljševali svoje gmotne pogoje in življenjski standard, dvi
govali svoj družbeni položaj ter (nenazadnje) k temu tudi zavestno težili.
Tako gledanje se nekako potrjuje v avtorjevem branju ekonomskih ozadij
kmečkih uporov.
31
vekom (Grafenauer 1970, 627–8) je nakazal, da sta obe dimenziji tesno po
vezani. Od tod do ugotovitve, da je kmečko ekonomijo smotrno obravna-
vati (in razumeti) kot celoto, je le še korak, ki ga je Grafenauer tudi storil, ko
je razmišljal o našem nezadovoljivem poznavanju delovanja »gospodarske-
ga obrata kmetije«. Kot smo že omenili, je namreč pomenljivo in prepričlji-
vo opozoril na to, da bi morala analiza ekonomskega računa kmetije zajeti
tudi »neagrarne zaslužke kmečkega prebivalstva, zadolžitev, davke ipd.«.
Kljub temu je v istem zamahu pisal o »postranskih dohodkih iz neagrarne
aktivnosti« (Grafenauer 1970, 619–51) – a če želimo na kmečko ekonomi-
jo gledati kot na celoto, ki zajema tako kmetijske kot neagrarne dejavnosti,
lahko še vedno govorimo o »postranskih« dohodkih?
Drugi zanimiv vidik Grafenauerjevega branja je poudarek na di-
namičnosti v kmečki družbi in ekonomiji, povezani s poseganjem po raz
ličnih virih dohodka (v trgovini, tovorništvu, prevozništvu in vključevanju
v založniške oblike industrijske proizvodnje), ko je predlagal interpretacijo,
da »le takšen gospodarski razvoj vasi od 15. stol. naprej razlaga tako struk-
turo prebivalstva kot tudi nastajanje drobne vaške posesti« (Grafenauer
1970, 627–8). To pomeni, da je že nakazal možnost kompleksnejšega ra-
zumevanja razmerja med dejavniki, ki so ta pojav omogočali in spodbuja-
li, in sicer da sta bila naraščajoča razslojenost na vasi in povečevanje števila
majhnih kmetijskih obratov bolj posledica obstoječih priložnosti prido-
bivanja dohodkov na trgu (kmetje so si lahko privoščili življenje na malih
kmetijah zaradi drugih virov dohodka) kot pa obratno (kmetje so se mora-
li udejstvovati v drugih dejavnostih, ker so bile njihove kmetije premajhne).
Dejansko tudi pri Grafenauerju obenem najdemo dopolnjujočo
možnost. Hkrati z naraščanjem »tiste skupine prebivalstva, ki je pose-
bej tesno zvezana s podeželsko trgovino in obrtjo« v 16. stoletju, »se je ob
tem gospodarskem razvoju na vasi razvijala tudi druga, čeprav redkejša in
maloštevilnejša skupina kmetov, ki so si s trgovanjem pridobili precejšnje
premoženje in se vzdignili nad povprečje svojih sovaščanov« (Grafenauer
1974, 133–4). To pomeni, da je Grafenauer upošteval tudi možnost, da bi
neagrarni viri dohodka ne predstavljali le načina za doseganje ravni golega
preživetja in da preživetje vendarle ni bilo edino zamisljivo gibalo kmečke
ekonomije – kmetje so z neagrarnimi dejavnostmi vsaj v nekaterih pri
merih tudi izboljševali svoje gmotne pogoje in življenjski standard, dvi
govali svoj družbeni položaj ter (nenazadnje) k temu tudi zavestno težili.
Tako gledanje se nekako potrjuje v avtorjevem branju ekonomskih ozadij
kmečkih uporov.
31
