Page 294 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 294
preživetje in podjetnost
bilo ključno dejstvo, da ležijo v bližini mest Gorica in Krmin ter relativno
blizu razvijajočih se Trsta ter Vidma. Potrebe mesta v smislu prehrane so
se v preteklosti naslanjale na agrarno zaledje. Z razvojem prevoznih sred-
stev so mesta postala manj odvisna od zaledja, saj so lahko zaradi hitrih
vodnih in železniških povezav dobivala pridelke z bistveno večjega ozem-
lja in s tem razvijala večjo neodvisnost od lokalnih trgov (Abel 1967, 343).
Kljub temu pa sta na primer zelenjava ter tudi sadje še vedno prihajala iz
neposrednega mestnega zaledja. Prodaja svežega sadja, mleka in vrtnin na
lokalnih trgih je bila eden od virov potrebne gotovine, namenjene prehra-
ni in nakupu oblek.
Usmeritev v prodajo vrtnin na trgu nam potrjuje tudi delež vrtov, ki je
bil na območju Kojskega, Gornjega in Dolnjega Cerovega, kjer je bilo naj
več zakupnikov, bistveno višji od ostalega območja. V Dolnjem Cerovem je
znašal 1,3 %, v Gornjem Cerovem 1,0 %, v katastrski občini Kojsko, Hum,
Snežatno pa 1,9 % (Gomiršek 2016, 39–42). Tudi skupni delež vrtov območ-
ja, ki je znašal 0,7 % vseh obdavčenih površin, je bil višji kot v goriški oko
lici. Tu je po pomembnem povečanju konec 19. stoletja znašal 0,6 % (Bianco
1991, 35). To kaže na pomen te intenzivno obdelane površine v bližini hiše
tako za pridelavo domače prehrane kot tudi tiste za prodajo na bližnjih
trgih Gorice, Krmina, Vidma in Trsta. Prav bližina večjih mest je za agrar-
no zaledje pomenila možnost prodaje svojih pridelkov. Tako za Goriška
brda kot tudi za velik del Slovenskega ozemlja je imel pomembno vlogo od
18. stoletja dalje naglo razvijajoči se Trst (Granda 2014, 258). Za razliko od
krajev v Furlaniji, kjer so bili mali kmetje in najemniki prisiljeni prodajati
predvsem pridelke, s katerimi so se prehranjevali, so bili v Goriških brdih
v drugačnem položaju, saj je prodaja obsegala tiste pridelke, ki niso pome-
nili kmetove prehranske baze. Vino je bilo sicer del vsakodnevne preh-
rane, pili pa so manj cenjeno prešanino in odcedek droži, imenovan sače.
S prodajo dražjih povrtnin in sadja pa so prišli do gotovine za nakup ko-
ruzne moke in repe, ki je bila dnevno na kmetovi mizi (ASG, CS, Cerou,
Piuma, San Floreano, San Mauro; AST, CF, San Martino). Šorn (1984, 43) je
prodajo kmetovih pridelkov na lokalnem trgu definiral kot kmečko trgovi-
no v ožjem smislu. Postavlja se vprašanje, ali je bilo načrtno gojenje draž-
jih vrst zelenjave, namenjene zgolj prodaji, dejansko trgovina v ožjem in ne
v širšem smislu.
Za vse kmete, ki so spomladi izčrpali svoje zaloge, je veljalo dejstvo,
da so bili prisiljeni kupovati v času pomanjkanja, ko so bile cene visoke,
in prodajati v času, ko so pobirali pridelke in je bila cena zato nižja. Kmet
292
bilo ključno dejstvo, da ležijo v bližini mest Gorica in Krmin ter relativno
blizu razvijajočih se Trsta ter Vidma. Potrebe mesta v smislu prehrane so
se v preteklosti naslanjale na agrarno zaledje. Z razvojem prevoznih sred-
stev so mesta postala manj odvisna od zaledja, saj so lahko zaradi hitrih
vodnih in železniških povezav dobivala pridelke z bistveno večjega ozem-
lja in s tem razvijala večjo neodvisnost od lokalnih trgov (Abel 1967, 343).
Kljub temu pa sta na primer zelenjava ter tudi sadje še vedno prihajala iz
neposrednega mestnega zaledja. Prodaja svežega sadja, mleka in vrtnin na
lokalnih trgih je bila eden od virov potrebne gotovine, namenjene prehra-
ni in nakupu oblek.
Usmeritev v prodajo vrtnin na trgu nam potrjuje tudi delež vrtov, ki je
bil na območju Kojskega, Gornjega in Dolnjega Cerovega, kjer je bilo naj
več zakupnikov, bistveno višji od ostalega območja. V Dolnjem Cerovem je
znašal 1,3 %, v Gornjem Cerovem 1,0 %, v katastrski občini Kojsko, Hum,
Snežatno pa 1,9 % (Gomiršek 2016, 39–42). Tudi skupni delež vrtov območ-
ja, ki je znašal 0,7 % vseh obdavčenih površin, je bil višji kot v goriški oko
lici. Tu je po pomembnem povečanju konec 19. stoletja znašal 0,6 % (Bianco
1991, 35). To kaže na pomen te intenzivno obdelane površine v bližini hiše
tako za pridelavo domače prehrane kot tudi tiste za prodajo na bližnjih
trgih Gorice, Krmina, Vidma in Trsta. Prav bližina večjih mest je za agrar-
no zaledje pomenila možnost prodaje svojih pridelkov. Tako za Goriška
brda kot tudi za velik del Slovenskega ozemlja je imel pomembno vlogo od
18. stoletja dalje naglo razvijajoči se Trst (Granda 2014, 258). Za razliko od
krajev v Furlaniji, kjer so bili mali kmetje in najemniki prisiljeni prodajati
predvsem pridelke, s katerimi so se prehranjevali, so bili v Goriških brdih
v drugačnem položaju, saj je prodaja obsegala tiste pridelke, ki niso pome-
nili kmetove prehranske baze. Vino je bilo sicer del vsakodnevne preh-
rane, pili pa so manj cenjeno prešanino in odcedek droži, imenovan sače.
S prodajo dražjih povrtnin in sadja pa so prišli do gotovine za nakup ko-
ruzne moke in repe, ki je bila dnevno na kmetovi mizi (ASG, CS, Cerou,
Piuma, San Floreano, San Mauro; AST, CF, San Martino). Šorn (1984, 43) je
prodajo kmetovih pridelkov na lokalnem trgu definiral kot kmečko trgovi-
no v ožjem smislu. Postavlja se vprašanje, ali je bilo načrtno gojenje draž-
jih vrst zelenjave, namenjene zgolj prodaji, dejansko trgovina v ožjem in ne
v širšem smislu.
Za vse kmete, ki so spomladi izčrpali svoje zaloge, je veljalo dejstvo,
da so bili prisiljeni kupovati v času pomanjkanja, ko so bile cene visoke,
in prodajati v času, ko so pobirali pridelke in je bila cena zato nižja. Kmet
292
