Page 35 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 35
1: od kmečke trgovine do integrirane kmečke ekonomije
skih razmer nekako izgubita v teku interpretacije, pa je po mojem mnenju
pomemben interpretativni premik pri Štihu in Simonitiju ta, da so kmečki
agrarni in neagrarni dohodki vendarle razumljeni kot celota:
Kmeta sta gnali v posel tako borba za preživetje kot tudi želja po
dobičku. Iznajdljivost in podjetnost sta omogočili, da so se nekat-
eri prebili med bogatejše kmete in celo uspešne meščane, vendar pa
je večina ostala v mejah tiste siromašnosti, ki je zagotavljala zgolj
preživetje. […] Povečane državne davke in močno narasle zahteve
zemljiške gosposke je podložnik le stežka prenašal. Le redko jih je
uspešno presegel z dodatno neagrarno dejavnostjo. […] Enostavna
enačba, ki jo je moral reševati kmet iz leta v leto, pa je bila, da je z
agrarno (in neagrarno) dejavnostjo zagotovil dovolj zase in za ob-
vezno oddajo: kmet = samooskrba + dajatve. (Štih in Simoniti 217–
8, 269, 317)
Postavil bi si vprašanje o zaporedju, o tem, kaj je vzrok in kaj posle
dica. Ali so res zunanji pritiski v obliki dajatev in davkov tisti, ki poganjajo
kmeta na trg v iskanje denarnih dohodkov, ali ni morda predhodna in sa-
mostojna kmetova vključitev v trgovinsko menjavo tista, ki sploh omogo-
či nalaganje in stopnjevanje tovrstnih bremen? Ali ni šlo morda vsaj za vza-
jemno učinkovanje? Enako velja za demografsko rast in drobljenje kmetij
kot njeno neizogibno posledico – ali pa, obratno, drobljenje kmetij in de-
mografska rast kot posledica tržnih priložnosti. Podobno bi lahko rek-
li o kmečki »podjetnosti«, ki ne najde trajnega mesta med razlogi ali de-
javniki pomena in razmaha neagrarnih dejavnosti v kmečki ekonomiji.
Ob natančnejšem pregledu del, mnenj in ocen slovenskih zgodovinarjev
pa je dejansko mogoče sestaviti dokaj dolg niz interpretacij, ki upoštevajo
in poudarjajo kmetovo željo po dobičku, katere obstoj seveda predpostav-
lja bistveno zavestnejše in samostojnejše kmečko odločanje. Ravno zato,
ker se kmetovi samostojni vzgibi nekako izgubijo v interpretacijah, a ig-
rajo pomembno vlogo v konceptu integrirane kmečke ekonomije, ki ga
predstavljamo v naslednjem razdelku, bomo temu vidiku posvetili še ne-
kaj odstavkov.
Za začetek bomo podvomili v uveljavljeno paradigmo, da so bile (pre)
majhne kmetije, njihovo drobljenje in ustanavljanje novih enot z zelo malo
obdelovalne zemlje posledica pritiska demografske rasti, kar je za posle-
dico imelo prisilno poseganje po »dodatnih« dohodkih. Marsikaj se po-
jasni že z Žontarjevo predstavitvijo diskusij o določilih policijskega reda
33
skih razmer nekako izgubita v teku interpretacije, pa je po mojem mnenju
pomemben interpretativni premik pri Štihu in Simonitiju ta, da so kmečki
agrarni in neagrarni dohodki vendarle razumljeni kot celota:
Kmeta sta gnali v posel tako borba za preživetje kot tudi želja po
dobičku. Iznajdljivost in podjetnost sta omogočili, da so se nekat-
eri prebili med bogatejše kmete in celo uspešne meščane, vendar pa
je večina ostala v mejah tiste siromašnosti, ki je zagotavljala zgolj
preživetje. […] Povečane državne davke in močno narasle zahteve
zemljiške gosposke je podložnik le stežka prenašal. Le redko jih je
uspešno presegel z dodatno neagrarno dejavnostjo. […] Enostavna
enačba, ki jo je moral reševati kmet iz leta v leto, pa je bila, da je z
agrarno (in neagrarno) dejavnostjo zagotovil dovolj zase in za ob-
vezno oddajo: kmet = samooskrba + dajatve. (Štih in Simoniti 217–
8, 269, 317)
Postavil bi si vprašanje o zaporedju, o tem, kaj je vzrok in kaj posle
dica. Ali so res zunanji pritiski v obliki dajatev in davkov tisti, ki poganjajo
kmeta na trg v iskanje denarnih dohodkov, ali ni morda predhodna in sa-
mostojna kmetova vključitev v trgovinsko menjavo tista, ki sploh omogo-
či nalaganje in stopnjevanje tovrstnih bremen? Ali ni šlo morda vsaj za vza-
jemno učinkovanje? Enako velja za demografsko rast in drobljenje kmetij
kot njeno neizogibno posledico – ali pa, obratno, drobljenje kmetij in de-
mografska rast kot posledica tržnih priložnosti. Podobno bi lahko rek-
li o kmečki »podjetnosti«, ki ne najde trajnega mesta med razlogi ali de-
javniki pomena in razmaha neagrarnih dejavnosti v kmečki ekonomiji.
Ob natančnejšem pregledu del, mnenj in ocen slovenskih zgodovinarjev
pa je dejansko mogoče sestaviti dokaj dolg niz interpretacij, ki upoštevajo
in poudarjajo kmetovo željo po dobičku, katere obstoj seveda predpostav-
lja bistveno zavestnejše in samostojnejše kmečko odločanje. Ravno zato,
ker se kmetovi samostojni vzgibi nekako izgubijo v interpretacijah, a ig-
rajo pomembno vlogo v konceptu integrirane kmečke ekonomije, ki ga
predstavljamo v naslednjem razdelku, bomo temu vidiku posvetili še ne-
kaj odstavkov.
Za začetek bomo podvomili v uveljavljeno paradigmo, da so bile (pre)
majhne kmetije, njihovo drobljenje in ustanavljanje novih enot z zelo malo
obdelovalne zemlje posledica pritiska demografske rasti, kar je za posle-
dico imelo prisilno poseganje po »dodatnih« dohodkih. Marsikaj se po-
jasni že z Žontarjevo predstavitvijo diskusij o določilih policijskega reda
33
