Page 36 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 36
preživetje in podjetnost
za Kranjsko sredi 16. stoletja, objavljeno v petdesetih letih prejšnjega stolet-
ja. Po tem, ko jim odvzamemo polemični in negativni predznak, je iz ar-
gumentacij plemstva mogoče izluščiti sliko procesa vzpostavljanja novih
kmečkih enot in gospodinjstev na slovenskem podeželju, ki zelo jasno pri-
kazuje, kako je bilo osamosvajanje mladih kmečkih mož in vzpostavljanje
novih gospodinjstev brez zadostne zemlje za preživljanje prej kot posledi-
ca zunanjega (demografskega ali drugega) pritiska stvar proste in zavestne
izbire, ki je slonela na predpostavki, da je mogoče živeti tudi od drugih vi-
rov dohodka poleg kmetovanja. »Na Kranjskem obstaja občutna težava [z
vidika plemstva] v tem, da na kmetih skoraj noben mlad kmečki fant noče
služiti, marveč se oženi, si postavi hišico na gmajni, postane podružnik
ali gostuje pri podložnikih, dela v dnini in se ukvarja z raznim kupčevan-
jem, pogosto bolj kot naseljeni podložniki.« Pri tem so kmečki fantje raje
zapuščali domača gospostva in odhajali v »tuje službe«, kot pa delali na
družinski kmetiji, očetje podložniki so po lastni presoji svoje sinove po-
ročali in jih dajali »učiti kakšne obrti« ter pod svojo streho prosto jema-
li poročene in samske gostače. Podružniki so si na gmajni gradili hišice,
urejali in ograjevali vrtove ter sejali žito, in to z dovoljenjem gosposke ali
pa kmečkih podložnikov, ki so jim pri tem tudi pomagali. Podružniki in
gostači so se ukvarjali z »dninarskim delom in svojim rokodelstvom«, a
tudi z drugimi dejavnostmi, ki so bile dovoljene le »naseljenim kmetom«.
Kmečki sinovi, podružniki in gostači so v obdobju poletnega dela na polju
odhajali »iz dežele na mlatev, trgatev ali drugo delo« (Žontar 1956–57, 80–1).
Tudi interpretacija samega Josipa Žontarja potrjuje, da je razloge za kmečko
poseganje po virih dohodka na trgu treba iskati bolj v kmečki podjetnos-
ti pri izrabi tržnih priložnosti kot pa v zunanjih dejavnikih prisile in da je
pri »kmečkem sloju […] mogoče govoriti o delnem gospodarskem, čeprav
ne družbenem dvigu«. Že v prvi polovici 16. stoletja je bilo na Kranjskem,
Koroškem in Štajerskem opaziti »močno diferenciacijo« med kmeti.
Na kmetih se je položaj pravih kmečkih gospodarstev gotovo ne-
koliko poslabšal zaradi zvišanja naturalnih in denarnih dajatev,
davkov in raznih pristojbin […]. Dasi je naraslo število prebival-
cev, je na kmetih manjkalo poslov. Močno pa je naraščal sloj kaj
žarjev, ki so krčili gmajno in si izbrali kako gosposko za zaščitnico.
Omenjeni kajžarji pa so bili tudi pomembni za razvoj platnarstva
ter trgovine z živino in platnom. Tretjo plast kmečkega prebival-
stva so tvorili gostači, ki so se zaposlili kot posli in dninarji. […]
Zaradi pogostih slabih letin so bile razmere na tržišču živil v 16.
34
za Kranjsko sredi 16. stoletja, objavljeno v petdesetih letih prejšnjega stolet-
ja. Po tem, ko jim odvzamemo polemični in negativni predznak, je iz ar-
gumentacij plemstva mogoče izluščiti sliko procesa vzpostavljanja novih
kmečkih enot in gospodinjstev na slovenskem podeželju, ki zelo jasno pri-
kazuje, kako je bilo osamosvajanje mladih kmečkih mož in vzpostavljanje
novih gospodinjstev brez zadostne zemlje za preživljanje prej kot posledi-
ca zunanjega (demografskega ali drugega) pritiska stvar proste in zavestne
izbire, ki je slonela na predpostavki, da je mogoče živeti tudi od drugih vi-
rov dohodka poleg kmetovanja. »Na Kranjskem obstaja občutna težava [z
vidika plemstva] v tem, da na kmetih skoraj noben mlad kmečki fant noče
služiti, marveč se oženi, si postavi hišico na gmajni, postane podružnik
ali gostuje pri podložnikih, dela v dnini in se ukvarja z raznim kupčevan-
jem, pogosto bolj kot naseljeni podložniki.« Pri tem so kmečki fantje raje
zapuščali domača gospostva in odhajali v »tuje službe«, kot pa delali na
družinski kmetiji, očetje podložniki so po lastni presoji svoje sinove po-
ročali in jih dajali »učiti kakšne obrti« ter pod svojo streho prosto jema-
li poročene in samske gostače. Podružniki so si na gmajni gradili hišice,
urejali in ograjevali vrtove ter sejali žito, in to z dovoljenjem gosposke ali
pa kmečkih podložnikov, ki so jim pri tem tudi pomagali. Podružniki in
gostači so se ukvarjali z »dninarskim delom in svojim rokodelstvom«, a
tudi z drugimi dejavnostmi, ki so bile dovoljene le »naseljenim kmetom«.
Kmečki sinovi, podružniki in gostači so v obdobju poletnega dela na polju
odhajali »iz dežele na mlatev, trgatev ali drugo delo« (Žontar 1956–57, 80–1).
Tudi interpretacija samega Josipa Žontarja potrjuje, da je razloge za kmečko
poseganje po virih dohodka na trgu treba iskati bolj v kmečki podjetnos-
ti pri izrabi tržnih priložnosti kot pa v zunanjih dejavnikih prisile in da je
pri »kmečkem sloju […] mogoče govoriti o delnem gospodarskem, čeprav
ne družbenem dvigu«. Že v prvi polovici 16. stoletja je bilo na Kranjskem,
Koroškem in Štajerskem opaziti »močno diferenciacijo« med kmeti.
Na kmetih se je položaj pravih kmečkih gospodarstev gotovo ne-
koliko poslabšal zaradi zvišanja naturalnih in denarnih dajatev,
davkov in raznih pristojbin […]. Dasi je naraslo število prebival-
cev, je na kmetih manjkalo poslov. Močno pa je naraščal sloj kaj
žarjev, ki so krčili gmajno in si izbrali kako gosposko za zaščitnico.
Omenjeni kajžarji pa so bili tudi pomembni za razvoj platnarstva
ter trgovine z živino in platnom. Tretjo plast kmečkega prebival-
stva so tvorili gostači, ki so se zaposlili kot posli in dninarji. […]
Zaradi pogostih slabih letin so bile razmere na tržišču živil v 16.
34
